Odločitev Barbre Streisand, ki se je odločila za kloniranje svoje psičke Sammie je v javnosti vzbudila različne odzive in poskrbela za precej kar burnih razprav (naj spomnimo, njeni psički Miss Violet in Miss Scarlett sta klona preminule Sammie/Smmanthe). Vprašanja o tem, ali kloniranje našh pasjih prijateljev postaja nov trend, si zastavljajo tudi New York Times in drugi mediji.
Ljubezen med človekom in njegovim štirinožnim prijateljem je težko opisati z besedami. Pasji skrbniki namreč občutimo intenzivno vez, brezpogojno ljubezen in zaupen odnos. Barbra Streisand je globoko ljubezen ne le ubesedila, temveč se je odločila za kloniranje svoje psičke. Klonirala pa je ni le enkrat, temveč je svojo prijateljico pasme Coton du Tulear, klonirala kar dvakrat. Barbra pa ni edina zvezdnica, ki se je odločila za kloniranje svojega kužka. Diane von Furstenberg in Barry Diller sta leta 2016 klonirala svojega Jack Russel terierja in tako dobila dva nova mladička, Simon Cowel pa naj bi leta 2015 iskal tehnološko rešitev za kloniranje svojih jorkširskih terierjev.
Po mnenju ViaGenPets (tj. podjetje, ki se v ZDA ukvarja s kloniranjem psov) je klonirani kuža v svojem bistvu genetski dvojček prvotne živalice, le na svet pride kasneje. Strokovnjaki Barbre Streisand naj bi celice za kloniranje Sammie še v času njenega življenja vzeli iz ust in želodca. Zvezdnica ima tako danes dva Samanthina popolna klona. Diane von Furstenberg pa naj bi za kloniranje korejskemu podjetju plačala kar 100.000 dolarjev. Tak tehnološki napredek je seveda čudežen, vendar pa poraja številna etična in praktična vprašanja.
[members_only]Kako pa kloniranje psov sploh poteka? Prvega kloniranega kosmatinca so v Južni Koreji »podvojili« leta 2005. Poimenovali so ga Snuppy, znanstveniki pa so potrebovali kar 1000 zarodkov, da so uspešno klonirali enega psička. To se je zgodilo štiri leta po kloniranju prve mačke (leta 2001) in desetletju po ovci Dolly. Od leta 2005 so znanstveniki poskusili (uspešno in tudi neuspešno) klonirati več kot ducat vrst, med njimi krave, jelenjad, konje, opice, kunce in vodne bivole. Podjetja (najbolj znana so korejska in ameriška) kloniranje opravijo za ceno od 50.000 do 100.000 dolarjev. Veterinarka in strokovnjakinja za teriogenologijo, Frances Smith poudarja, da kloniranje »ne ohranja psa živega, sicer ohranja živo genetiko, vendar ta ni prijetno puhasta«.
Za kloniranje psa znanstveniki vzamejo celice enega samega psa in jih združijo v drugem pasjem jajčecu. To jajce postane zarodek, presajen na nadomestnega psa. Po mnenju Perrya Hacketta, profesorja genetike na Univerzi v Minnesoti, je stopnja uspešnosti kloniranja približno 40-odstotna. Dr. Smith kloniranje psov opisuje kot zelo težak postopek, saj imajo veliko genov in edinstven reprodukcijski cikel. Izpostavlja še, da je klon sicer genetska kopija živali, vendar ni videti popolnoma enako. Morda bo kuža imel nekoliko drugačno barvo dlake ali obrazne značilnosti. Tudi vedenje živali je pogosto drugačno, odvisno je namreč od okolja in vzgoje.
Klonirani psi so po besedah dr. Smithove sedaj tako zdravi kot drugi psi in tudi živijo prav tako dolgo. Kljub temu pa ne verjame, da bo kloniranje kdaj postalo trend, saj je postopek zelo zapleten in izredno drag, poleg tega pa kloniranje sproža tudi številna etična vprašanja.
[/members_only]Maša Pirnat
