Primeren za:
Izkušene pasje lastnike
Družine z otroki
Aktivne posameznike
Na kratko o Nemškem bokserju:
Igriv
Inteligenten
Prijazen
Zvest
Samozavesten
Ljubezniv
Posebne zahteve:
Nemški bokser je primeren za bivanje v (večjem) stanovanju ali hiši, ob ustrezni aktivnosti na prostem. Je zelo aktiven tudi znotraj doma. Ker gre za pasmo, ki je zelo občutljiva na visoke in nizke temperature, se odsvetuje bivanje na prostem oziroma v pesjaku.
Zgodovina
Pasma se je razvila v 19. stoletju v Nemčiji. Njeni predniki so bili molosoidni psi tipa mastif in sicer pasmi, ki sta danes izumrli, po imenu Bullenbeiszer in Barenbeiszer. Prve Bokserje so uporabljali za spopade z biki, za vleko vozičkov, za lov na merjasce in bizone, kot pastirske pse ter za zganjanje živine, kasneje so postali tudi odlični cirkuški psi in so bili zelo priljubljeni tudi v gledališču.
Prvi rodovniški Bokser je bil vzrejen leta 1904, saj do tedaj ni obstajal natančen standard pasme in so bili psi zelo različnih velikosti in oblik. Po letu 1904 pa so razvijali standard, katerega posledica je Bokser, kot ga poznamo danes.
Rejci so nadalje razvijali dve različici, torej dve vrsti pasme in sicer poleg Nemškega bokserja še Ameriškega bokserja. Nemški Bokserji imajo večje glave in so tudi na splošno močnejši in že na pogled bolj mišičaste telesne konstrukcije od elegantnejših Ameriških bokserjev. Pri nas bomo srečali predvsem Nemške bokserje, ki so v zadnjih letih postali izredno priljubljeni družinski psi, saj slovijo po izredni igrivosti, potrpežljivosti in prijetnem temperamentu.
Videz
Telo Bokserja je kompaktno in močno. Je srednje velik pes, z značilno, prepoznavno obliko postave. Glava je v sorazmerju s telesom, dolžina telesa je nekoliko daljša od plečne višine, noge pa dolge, ravne in močne. Gobec je kratek, nos pa širok, črn in z velikimi odprtimi nosnicami. Zobje so, zaradi oblike čeljusti, postavljeni v podugriz. Ušesa so visoko nastavljena, tanka in ležijo ob glavi, oči so velike, rjave in okrogle, nekoliko izbuljene. Vrat mora biti okrogel, močan in mišičast. Rep je visoko nastavljen. Dlaka je kratka in gladka, tesno prilegajoča se ob telesu. Barve so rumeno-rjava, progasta, temno bež, mahagonijeva in črno progasta z belimi oznakami.
Bokserji pa so lahko, čeprav zelo redko, tudi v beli barvi, vendar ta različica med rejci ni zaželena, saj jo lahko spremljajo številne zdravstvene težave (na primer slepota in gluhost).
Temperament
Bokser je vesel, igriv, radoveden in energičen, zelo inteligenten in hitro učljiv pes. Odlično se odreže pri šolanju poslušnosti, saj je je zvest in predan lastniku. Poleg tega je tudi zelo samozavesten in neustrašen ter zelo znan po tem, da se odlično razume tudi z otroki vseh starosti. Načeloma se dobro razume z drugimi psi in mačkami in je ob ustrezni zgodnji socializaciji idealen spremljevalec za družine.
Bokser pa je tudi visoko energičen pes, ki potrebuje zelo veliko fizične aktivnosti in tudi mentalno stimulacijo, za ohranjanje dobre forme in splošnega zdravja, predvsem pa za to, da preprečite nastanek vedenjskih težav, ki jih psi razvijejo zaradi presežka energije. Z veseljem se vam bo Bokser pridružil pri teku in drugih športnih aktivnostih, užival bo v dolgih sprehodih in igri z drugimi psi. Je tudi odličen pes čuvaj. Pasma je primerna za izkušene lastnike, saj potrebuje odločnega, nepopustljivega a hkrati nežnega vodjo, s katerim bo lahko zgradil zaupanje in obojestransko spoštovanje.
Zdravje in nega
Pri tej pasmi so pogoste so težave s srcem in ščitnico, kakor tudi alergije, epilepsija in tumorji. Bokserji so zelo nagnjeni k rakavim obolenjem in tumorjem mastocitov, pa tudi k težavam s sklepi. Specifično za pasmo je tudi, da se zelo slinijo in smrčijo ter da so nagnjeni k vetrovom in napenjanju (ker pri hranjenju zaradi brahikefalne oblike čeljusti pojedo veliko zraka). Belo obarvane različice te pasme so podvržene gluhosti in slepoti.
Za nego pasma ni zahtevna, saj zadostuje že občasno krtačenje dlake. Odpadanje dlake je povprečno, zato bo občasno krtačenje zadoščalo za učinkovito odstranjevanje odmrle dlake in prašnih delcev. Kopanje se priporoča zares redko in zgolj po potrebi, torej kadar ima pes zares neprijeten vonj. Potrebno pa je redno čiščenje obraza, zlasti predela okoli oči in skrb za običajno ustno in zobno higieno.
 stanovanju ali hiši, ob ustrezni aktivnosti na prostem. Je zelo aktiven tudi znotraj doma.){kind=link}