V naslovu nismo povedali nič novega, vendar ni nikdar odveč opozoriti na nekaj najpogostejših napak in polresnic, ki se ponavljajo, ko izbiramo svojega najzvestejšega prijatelja.
Po temeljitem premisleku, ali imamo sploh pogoje, da si lahko omislimo kužka, si je treba odgovoriti tudi na nekaj temeljnih vprašanj: Je to prava pasma psa zame? Imam pogoje, ki jih zahteva nakup psa te pasme? Ali je mladič brez rodovnika mešanec ali …? Zakaj se moramo izogibati trgovcev z mladiči? Kako izbrati pravega vzreditelja? Kako izbrati pravega mladička?
Zahteve in potrebe pasjega mladička
Najprej si moramo za mladička in pozneje odraslega psa rezervirati pretežni del našega prostega časa. To pravzaprav ni le obveza, ampak tudi moralna dolžnost. Čas, ki ga vlagamo v vzgojo in šolanje mladička, je zagotovo dobra naložba za poznejših deset in več let. Sem spada tudi dostop do človeškega krdela, saj danes pse ne kupujemo več za to, da jih potem brezvestno osamimo v pesjaku ali na verigi, pač pa so to naši družinski člani. Tudi nalogo čuvaja pes veliko bolje opravlja v hiši kot v pesjaku ali na verigi. Že dolgo vemo, da stanovanja, v katerih živi pes, vlomilci ne izbirajo za svoj hitri plen. Druga zahteva je materialne narave, saj je treba psičku od vsega začetka zagotoviti kakovostno hrano, pripomočke in veterinarsko oskrbo. Ne le nakup, tudi vse prej našteto je treba vzeti v zakup, ko seštevamo zneske, potrebne za psa.
Od izbire vzreditelja do prihoda mladička v novi dom po navadi mine ravno dovolj časa, da nakupimo najnujnejšo opremo: skledo za hrano in vodo, oprsnico, ovratnico, raztegljiv povodec, igračo za preganjanje dolgega časa (npr. žoga, v katero nasujemo priboljške, Kong), igračo za igro To je moje! (npr. pletena vrv), igračo ali priboljške za glodanje (ti so še posebej pomembni ob menjavi zob), priboljške za nagrajevanje, odejico – ležišče, glavnik in krtačo, po možnosti gumijasto, ki odstranjuje odpadlo dlako in masira kožo. Mladička naj doma pričakajo posteljne predloge, ki jih dobimo v vsaki lekarni in s katerimi ob njihovi pomoči mladička učimo sobne čistoče. Če je to lekcijo preskočil pri vzreditelju, nam bodo v pomoč kapljice, s katerimi označimo “dovoljen” začasen prostor za opravljanje potrebe v stanovanju. Pod obvezno opremo štejemo tudi pinceto za odstranjevanje klopov. O izbiri hrane se je treba seveda posvetovati z vzrediteljem. Menjava hrane ob odhodu iz legla ni priporočljiva, če jo nameravamo menjati, naj bo prehod postopen in naj traja vsaj teden dni ali več. Večina novih skrbnikov je neučakana v želji, da bi jih novi družinski član spremljal na sprehodu. Če kje, potem tukaj zares velja: manj je več! Dolžino sprehoda izračunamo po formuli: x tednov starosti mladička = x minut. Za upoštevanje tega merila vam bo hvaležen vaš kuža, še bolj pa njegovo okostje in sklepi.
Najti pravega vzreditelja
Če ne obiščete vzreditelja, obstaja verjetnost, da kupujete psa iz tako imenovane “tovarne” mladičev. Na žalost število takih psarn raste tudi pri nas sorazmerno s številom priljubljenih pasem, ki postajajo znane po zaslugi bernardinca Beethovna, novofundlandca Jaka, škotske ovčarke Lassie, 101-ega dalmatinca, komisarja Rexa, bernca Leopolda in še bi lahko naštevali. Vedno je treba obiskati vzreditelja tudi zato, da se prepričate o ugledu osebe, s katero sklepate posel, in o njegovi skrbi za lastne živali. Le tako se boste izognili posredniku, ki vas lahko zavede.
[members_only]
Naslednje dejstvo, ki ga je treba pri dvomu »trgovec ali vzreditelj« upoštevati, je oglaševanje. Nekdo, ki čistopasemskega psa ponuja prek malega oglasa v dnevnem tisku, verjetno ni ugleden vzreditelj ali pes sploh ni pasemski. Za nekatere pasme namreč povpraševanje precej presega ponudbo, zato je oglaševanje v dnevnem tisku nenavadno, poleg tega pa ima večina rejcev čakalno listo bodočih obetavnih in preverjenih kupcev. Posebna pozornost je potrebna, če so vam mladička pripravljeni prodati takoj brez vprašanj. Navadno so bodoči lastniki deležni temeljitega preverjanja bivalnih in družinskih razmer, celo premoženjskega stanja, saj je jasno, da dogi ali bernardincu ne bo zadostovala skledica ostankov z lastnikove mize. Le redko se zgodi, da se kupec rezerviranemu mladičku odpove, takrat pa vzreditelj ponudi mladička prek oglasa, vendar je take oglase najti večinoma v strokovnih revijah. Zato je treba vedno preveriti, če ne oglašujeta morda posrednik ali kar trgovina.
Najti pravega vzreditelja pomeni najti osebo, ki ji lahko kupec povsem zaupa. Različni vzreditelji imajo različen pristop do promocije lastne pasme in skrbi za njen uspešen razvoj. Tisoč vprašanih ljudi nam bo dalo dva tisoč različnih odgovorov, zato skušajmo vedno najti vzreditelja, čigar vizija o vzgoji psa je približno enaka naši. Odnos kupec – vzreditelj traja še dolgo potem, ko je mladiček našel novi dom. Traja pravzaprav celo pasje življenje, zato naj velja še eno zlato pravilo: Če ne morete zaupati izbranemu vzreditelju, ste izbrali napačnega!
Informacije pri pasemskih klubih – članicah Kinološke zveze Slovenije
Več kot razveseljivo je, da so posamezni pasemski klubi začeli zbirati in posredovati informacije o leglih na Slovenskem. Z obveščanjem in razsvetljevanjem bodočih kupcev se bo morda moč izogniti kakšni od bridkih pasjih usod in prenekateremu razočaranju bodočih lastnikov. Naučiti jih bo treba,
- katere dokumente morajo zahtevati na vpogled pri nakupu psa,
- kaj mora vsebovati obvezna pogodba za nakup psa,
- kaj pomenijo posamezne oznake,
- kako so označeni izpiti delovnih pasem, uspehi na razstavah,
- kakšna je lestvica ocen na razstavah in vzrejnih pregledih ipd.,
- kako se bere zapleteni pasji rodovnik (posebej iz tujine).
Kaj sploh je rodovnik?
Po definiciji Kinološke zveze Slovenije (KZS) je rodovnik javno-pravna listina KZS, ki jo predpiše Strokovni svet in s katero se dokazujeta poreklo in pasemska pripadnost določenega mladiča. Pes je hkrati z rodovnikom vpisan tudi v Slovensko rodovno knjigo. Sedanji rodovniki mladičev iz slovenske vzreje imajo v rodovniku poleg očeta in matere vpisane še tri rodove prednikov, vsa dosežena prvaštva, najvišje delovne izpite in podatke o zdravstvenih izvidih. Rodovnik dobi vsak mladič, potomec staršev z dovoljenjem za vzrejo. Tega po vzrejnem pregledu izda za vsakega psa in psico, ki ustrezata pasemskim standardom in izpolnjujeta določene kriterije, strokovni organ KZS. Starši morajo imeti predvsem veljaven rodovnik, ki ga priznava mednarodna kinološka organizacija FCI. Za posamezne pasme se predpisujejo tudi različni zdravstveni kriteriji glede na ogroženost pasme: rentgensko slikanje kolkov, komolcev, ramenskih sklepov, pregled oči, pogačic … Žal se na trgu še vedno najdejo in ponujajo naivnim kupcem »čistokrvni mladiči brez rodovnika«. Izraz je nastal v času, ko je veljalo, da je psica sposobna poskrbeti le za leglo s šestimi mladički, preostale pa bi moral vzreditelj odstraniti, se pravi humano uspavati. Običajno tega ni naredil, pač pa je prodal šest mladičkov z rodovnikom, preostale pa brez njega in zato ceneje. Naša država pa ima od leta 1999 Zakon o zaščiti živali, ki prepoveduje pobijanje zdravih živali. Temu je sledil tudi KZS in od tedaj izdaja rodovnike vsem mladičem, vzreditelj pa je dolžan zanje in za psico primerno poskrbeti tako, da so vsi enako dobro hranjeni in oskrbovani. Mladički brez rodovnika so namreč mešanci (rejec kupcu porekla mladička ne more dokazati) in v pretežnem delu plod načrtne komercialne vzreje z edinim ciljem – zaslužkom s čim manjšimi vlaganji. Kdor producira mladiče brez rodovnika, se izogne stroškom za vzrejni pregled, rentgenski ali veterinarski pregled (če je predpisan), za rodovnike, psice lahko tako brez nadzora KZS pari dvakrat na leto – kar sicer prepoveduje tudi zakon. Preprost izračun pove, da v množičnih rejah z nekaj psicami lastniki pospravijo v žep zaslužek, enak vrednosti vsaj enega avtomobila višjega cenovnega razreda na leto. Rodovnik je poleg dokumenta o poreklu psa tudi dokazilo, da je šlo pri nekem mladičku za načrtovano in nadzorovano vzrejo psov, ki ustrezajo pasemskim standardom tako po videzu kot značaju. Za to s svojim podpisom jamči predsednik kinološkega strokovnega organa, ki bdi nad celotnim procesom od vzrejnega pregleda, potrditve paritve do izdaje rodovnika. Rodovnik pa seveda ni jamstvo za to, da bomo imeli vedno zdravo žival. Le del lastnosti je namreč podedovanih, za drugi del mora poskrbeti vesten vzreditelj, tretjemu pa da pečat novi skrbnik mladička. In ko smo ravno omenili vestne vzreditelje, je treba poudariti, da bo odgovoren vzreditelj vedno dobro preveril, v kakšne roke bo prodal mladička iz svoje vzreje, novemu lastniku pa bo vedno v pomoč. To ne velja za komercialne rejce, zato se vedno pogosteje dogaja, da psi pristanejo v povsem napačnih rokah.
Rajši v zavetišče po mešančka
Pretirano bi bilo svetovati, naj se kupci odločajo zgolj za pasemske pse z rodovnikom. Mešanci so lahko odlični domači ljubljenčki, ki so se skotili po spletu naključij in so zagotovo otroci »pasje ljubezni«. Tudi ti si zaslužijo topel dom, zato svetujem, naj se bodoči skrbniki psov tehtno odločijo za posvojitev mešančka, če si ne morejo ali ne želijo kupiti pasemskega psa z rodovnikom. Psi iz zavetišč so veterinarsko pregledani, pri posvojitvi bodo novi skrbniki dobili strokovno pomoč in nasvet, običajno pa tudi steriliziranega oziroma kastriranega novega družinskega člana. Če pa si želijo psa določene pasme, je pasemski klub pri Kinološki zvezi Slovenije – v nasprotju s splošnim prepričanjem, da gre zgolj za druženje pasje »elite« – pravi naslov za niz prepotrebnih informacij, naslov, kjer bo kupec zagotovo dobil potrebno pomoč, prijazen nasvet in, ne nazadnje, veliko novih prijateljev. Na kratko torej: če si želimo psa, kupimo pasemskega psa z rodovnikom ali posvojimo mešančka!
[/members_only]
Mojca Sajovic, predsednica Slovenskega kluba za bernske planšarske pse
Objavljeno v drugi številki revije Kužek
