Odgovornost se ureja s predpisi in od malih nog
Je eden najprepoznavnejših slovenskih političnih in estradnih obrazov. Politik, poslanec in podpredsednik državnega zbora. Kljub mladosti deluje umirjeno in preudarno, kot neke vrste protiutež marsikateremu kolegu s političnega parketa. Tisti, ki ga poznajo, povzeto pravijo, da tako ne le deluje, ampak da takšen tudi sicer je. Da prej premisli, preden kaj reče. Celo, pomislite (!), tudi v političnih rečeh. A če in ko je treba, prav tako glasno in odločno.
V naši reviji smo ga sicer pobližje spoznali že v eni preteklih številk. Ne kot politika, ampak zasebno, kot ljubitelja živali in lastnika kosmatinca. Z ženo Iryno imata namreč zlatega prinašalca Maxa. Zanju je družinski član, pa tudi eden redkih slovenskih lajajočih kosmatincev, ki je bil čisto pravcati svat na čisto pravi človeški poroki. Na Matjaževi in Irynini seveda.
Tokrat pa ga bomo spoznali še v drugačni luči. Politični, a še vedno povezano z živalmi. Kot politik je namreč eden od pobudnikov in zagovornikov spremembe zakonodaje s področja zaščite živali, ki je po njegovem prepričanju nujna prevetritve. Predpis, pa najsi gre za katerokoli področje, je namreč lahko še tako dober, a sčasoma rabi osvežitev. Po domače rečeno – hojo v korak s časom in vsakdanom, ki se v moderni dobi in ob sodobnem načinu življenja hitro spreminja. Kakšni so cilji in prizadevanja poslanca na področju živalovarstvene zakonodaje? Kaj meni o obstoječi? Kaj je dobro? Kaj slabo? In kaj je potrebno spremembe?
[members_only]»Zdi se, da je pomanjkljivost naše zakonodaje bolj v izvršljivosti in ne v sami zakonodaji kot taki, čeprav sam vidim tudi možne dopolnitve oziroma spremembe. Nadzor nad delovanjem opravljajo uradni veterinarji v okviru ministrstva za kmetijstvo, nekatere določbe iz zakonodaje pa izvajajo tudi policisti. V praksi velikokrat prihaja do težav, ki jim v glavnini botruje preobremenjenost uradnih veterinarjev, saj njihov delokrog zajema velik obseg delovnih nalog, velikokrat pa tudi nezadostna poučenost policistov. Vse prevečkrat pa prihaja do težav tudi zaradi neizvajanja oziroma nedoslednega izvajanja pooblastil s strani organov nadzora. Ne gre pa zanemariti tudi dejstva, da velikokrat zmedo povzročajo ljudje, ki niso dovolj seznanjeni s pristojnostmi organov nadzora,« strne rdečo nit.
Kot v vsaki stvari dandanes in v splošni situaciji, v kakršni je tudi Slovenija, je kakopak občutljiva in nepogrešljiva tema tudi denar. Skrb za zapuščene živali, razen pri posameznih prostovoljnih aktivistih v društvih za zaščito živali, ni zastonj in brezplačna, ampak stane. In velikokrat stane toliko, da marsikdo, bodisi upravičeno bodisi neupravičeno, privzdigne obrv. Preveč. Dejavnost skrbi za zapuščene živali namreč opravljajo zavetišča, bodisi v lasti posameznih občin bodisi kot koncesionarji za več lokalnih skupnosti. Tu pa gre večinoma za dejavnost samostojnih podjetnikov in torej pridobitno dejavnost, ne pa za volontersko dejavnost posameznih prostovoljcev. Da so stvari urejene tudi s finančnega vidika, je vsekakor in absolutno potrebno ter prav. A obenem gredo takšne pridobitne dejavnosti tudi v stroške, ki so zagotovo previsoki in bi lahko ter morali biti manjši. Nadzor in kontrola nad večino sp zavetišč s strani lokalnih skupnosti sta slaba tako glede samega delovanja kot tudi stroškov. Ljudje nasploh, ne le ljubitelji živali, pa so na takšne stvari občutljivi. Mnenje o tem ima tudi Matjaž: »Mogoče bi izpostavil izkazovanje stroškov delovanja zavetišč, ki se ga velikokrat poudarja kot problematičnega, kar se posledično odraža tudi v samem odnosu do živali in zaščiti njihovih pravic. Morda bi morala biti zakonodaja v tem delu urejena na način, da bi odpravila dvome o ustreznosti in upravičenosti izkazovanja stroškov. To pa bi pomenilo, da zavetiščna dejavnost ne bi smela biti pridobitna dejavnost.«
A problem ni le v tem, ampak tudi v vzroku, zaradi katerega prihaja do zapuščenih živali. To pa smo, v vsakem primeru, ljudje. »V obstoječi zakonodaji pogrešam tudi določbe, ki bi kaznovale že samo malomarno ravnanje, saj ravno zaradi tega in tudi ignorance trpi največ živali. Ena pomembnejših določb, ki bi morale biti v zakonu, je po mojem mnenju odprava evtanazij v zavetiščih ali vsaj podaljšanje roka usmrtitve živali, ki je ni mogoče oddati, na najmanj 60 dni. Bi pa rad v zakonu tudi videl višje denarne kazni za zapustitev živali (zdaj od 800 do 1200 EUR, kar se je izkazalo kot zelo uspešen ukrep v Skandinaviji) ter malomarna ravnanja in prepoved priveza (veriga), statusno preoblikovanje zavetišč, pa tudi učinkovitejši protokol odzivanj na prijave mučenj živali,« je jasen.
Zaveda pa se tudi drugih stvari. Odnos do živali namreč prav gotovo terja veliko več kot le spremembe zakonodaje. »Gre za vrednoto do življenja nasploh, ki jo moramo tako posamezniki kot družba ponotranjiti preko vseh podsistemov družbe. Zgolj teorija ali najboljša zakonodaja nam ne more in ne bo mogla pomagati, če z dejanji – najprej pred lastnim pragom – ne bomo zmogli pokazati vrednote odnosa do živih bitij. Žal so časi, ki jih živimo, v veliki meri podvrženi turbokapitalistični logiki, ki je tej vrednoti do življenja nasploh izrazito nenaklonjena. Še več, zdi se, da je vse, kar se dogaja okoli nas, v prvi vrsti podvrženo služenju denarja. V to past se je prevečkrat ujel tudi odnos do živali, kajti ne morem mimo tega, da so sprevržene dejavnosti vzreje in organiziranosti pasjih bojev tudi pri nas v porastu. Kljub temu pa sem po drugi strani tudi optimist, ko vidim, da so nasproti tega številne vzgojne institucije, civilnodružbena gibanja in navsezadnje politika vse bolj senzibilni in proaktivni pri vprašanju zaščite živali. Nič manj kot ti pa me ne navdušuje veliko število mladih, ko na primer vidim, da se na dvorišču pred blokom potegnejo za ubogo žival, ko ta s strani nekaterih otrok postane igrača. Sicer pa se mi na splošno zdi, da smo v Sloveniji prijazni do živali, da jih imamo kot prijatelje, še posebej, če imam v mislih kužke in mucke, ki so naši največji ljubljenčki. Izjeme in ekstremi pa žal vedno so in bodo. Prav tako tudi menim, da ni nikoli preveč, če govorimo o tem, kako je pomembno, da imamo do živali pravi odnos. In seveda, da se o tem učimo že od malega, od vrtca naprej. Živali so naši prijatelji in imejmo do njih tudi tak odnos: topel, prijazen, skrben. Tudi živali so živa in čuteča bitja. Zato jih spoštujmo. In imeti jih se odločimo le, če se zavedamo tudi odgovornosti in obveznosti, ki jo pomenijo poleg vsega lepega, kar prinašajo,« še pravi.
[/members_only]
