Ljubezen je v zraku! Se še spomnite, da se je Jena zaljubila v krasnega kraševca, ki je krasil naslovnico januarske številke revije Kužek? No, plod njune ljubezni je ugledal luč sveta na Gregorjevo. Ptički so se ženili, mladički pa kotili. Veterinarka je napovedala, da bodo najmanj štiri kepice. Več jih z ultrazvokom ni upala obljubiti, saj nismo dovolili britja trebuščka – hej, ob letošnji zimi, ko je iz kupov snega na sprehodu komaj gledala kosmata glava, si pobritega psa, moda gor ali dol, res nismo upali privoščiti. Ko so nato na svet prišle tri kepice in sem tik za tem morala na službeno pot, sem bila kar malo razočarana, da je to res vse. Mož je po drugi strani zamudil vsa tri rojstva, saj je od trenutka, ko je luč sveta ugledal prvi, do njegovega prihoda domov minila slaba ura, vmes pa se je čudež življenja kar zgodil. 
Tudi on je bil kar malo žalosten, da so »samo« trije. Nato sem jaz odpotovala, on pa strmel v naše kepice. In potem so začela deževati sporočila: »Še eden je.« Šest ljubkih kraševcev! Majhne kosmate kepice so bile prve dni slepe, gluhe in do mame so se komaj priplazile po trebuščku. A že po nekaj dneh so odprle oči, naredile prve negotove korake, nato so začeli izraščati zobki in tik za tem smo že uvajali gosto hrano, gradili dnevni izpust za mladičke in iskali nove lastnike. Jena je bila ves čas izvrstna mama, skrbno jih je hranila in umivala, pozorno je spremljala vsak obisk in rokovanje z njimi, pri tem pa ostala najboljša prijateljica tudi našemu človeškemu mladiču: prav nič ni imela proti, ko je lezel v njen kotilni zaboj, ji podajal mladičke, jim dajal poljubčke, da se je le kdaj še spomnil nanjo in jo razvajal s čohanjem. Seveda smo jo razvajali tudi drugače: sprehodi so bili krajši, zato pa obroki hrane obilnejši: poleg kilograma kakovostnih briketov je v času dojenja vsak dan zmazala še sveže mesto, kakšno žličko olivnega olja, jajce in skuto. Svoj gurmanski privilegij novopečene mamice je prav z veseljem izkoristila in že po dveh tednih je iz shirane postave spet postala manekensko atletska kraševka. Pri atletskih podvigih so jo ovirali le polni seski, ki so že ob malo hitrejšem koraku veselo plapolali sem ter tja. A zaradi tega se ni prav nič jezila in tudi pri njeni najljubši kratkočasni aktivnosti – lajanju na mimoidoče – je niso prav nič ovirali. Ko je vestno posrkbela za naraščaj, se je prav žalostno zastrmela v vrata in čakala, da smo jo spustili na njeno pasjo svobodo na dvorišče. Jena preprosto ni lenoba, zato ji prisilno bivanje v stanovanju 24/7 ni prav nič dišalo, 
zato je bila še toliko bolj navdušena nad prvimi otoplitvami, ko smo vrata na vrt pustili kar odprta. Naše domače je sprva malo skrbelo, da morda to ni najboljša rešitev, z vidika varnosti, nato pa so se spomnili na njeno čuvajsko naravo in se do solz nasmejali dejstvu, da bi se kdo poskušal pritihotapiti mimo nje. O ne, to pri kraševcu res ne bo šlo. In to vedo tudi številni, ki se zanimajo za naše mladičke, le tisti nekoliko manj razgledani občasno vprašajo: »Ali je dober čuvaj?« Ne samo dober, odličen je pravi pridevnik. [members_only] Toda naših mladičkov ne oddajamo za čuvaje, bodoče lastnike pa skrbno zaslišimo, v kakšnih razmerah bodo kužki živeli. Življenja na verigi, v pesjaku ali na zapuščenem dvorišču ne privoščimo prav nobenemu kosmatincu, zato hitro rečemo tudi »ne«. Verjamemo, da tako počno tudi drugi vestni vzreditelji – nekateri imajo celo večstranski vprašalnik, ki ga morajo interesenti izpolniti še pred prvim obiskom, zato si resnično želimo, da vsi letošnji mladički najdejo ljubeče nove domove. In da to ljubezen prenesejo tudi v kinološka društva, na »pasje« tečaje. Zadnjič me je bodoči lastnik vprašal, kako ločiti
dobro pasjo šolo od slabe. Tisto, ki resnično dela na pozitivni motivaciji, in tisto, kjer je besedna zveza le marketinška poteza. Kako? Zelo preprosto: v dobri pasji šoli so vodniki nasmejani in kužki igrivi, ovratnice mehke in usnjene, priboljški pa kar dežujejo. Za vse druge je škoda časa in denarja. Pes je v današnjem času svojo delovno vlogo zamenjal za vlogo družabnika, z družabnikom pa naj bi se imeli predvsem lepo, kajne? Zato naj bo čas z njim prijeten, šola pa priložnost za nova znanja, prijateljstva in nove pohvale. Jena še zdaj z očmi, polnimi pričakovanja, strmi v avto in čaka, kdaj bodo mladički tako veliki, da bo ona odšla na svoj ljubi poligon po tiste slastne koščke mesa. In čisto iskreno, tudi jaz se veselim uric, ki jih bova imeli spet samo zase. Novim pasjim dogodivščinam naproti!
Jana Puhar
Objavljeno v enajsti številki revije Kužek
