Ali pse nosi luna? Našo Jeno zagotovo! Bolj polna, kot je, več porednosti imamo na meniju. ‘Vzoren’ dan: za dobro jutro na sprehodu zdirja čez celo polje, da se lahko igra s pasjim prijateljem – odpoklic čudežno presliši, dopoldan zleze v pravkar posesan avtomobil, ukrade kruh in ga zakoplje na vrtu, popoldan pa odkrije luknjo v ograji, da steče k sosedovemu Žaku na eno ‘špil partijo’. Veselje se s polno luno ne konča, saj je v zemljo skrit kruh po enem tednu še bolj slasten. Na zadnjo polno luno ji je poštar dostavil velik paket briketov in po nesrečnem izboru našega dedka je bila lokacija za njihovo hranjenje kar Jenino dvorišče. Seveda me je počakala strgana vreča in od navdušenja sijoče oči. Tisti pravkar prispeli so pač boljši od enakih, ki so vedno na voljo v njeni posodi. Življenje s psom res ni nikoli dolgočasno! Hvaležna sem, da je vsaj v stanovanju pridna. Tu moram potrkati – uničila ni še niti ene stvari, seveda pa pridno poje vse, kar malčku pade iz rok. Tako je naša večerna rutina zdaj brisanje tačk, ovohavanje pod kuhinjsko mizo in na koncu zaslužen počitek na svoji odejici. Ta je tako prijetno mehka, da je v deževnih dneh skoraj ne spravimo z nje še na zadnje večerno lulanje pred spanjem. Zanimivo, nad dežjem viha nos, nad lužami pa je čisto navdušena. In nad snegom tudi. Na poligonu sva imeli, na primer, dolgo odpor do predorov. Ko je prvi sneg prekril travo, je v svojem entuziastičnem napadu kar pozabila na strah in brez obotavljanja stekla skozi. Juhej! Ja, spet hodiva v pasjo šolo, tokrat na rally obedience. Imava se fantastično in ni ga boljšega zdravila proti zimski lenobi kot trening na prostem. Mislim, da sva končno našli svoj šport in Jena se je v njega tako zaljubila, da vsak dan strmi v avtomobil in čaka, kdaj bo končno lahko skočila vanj in se odpeljala novim dogodivščinam naproti. [members_only] Ali vsaj povohat, če se v njem skrivajo kakšne dobrote za njo. Včasih prigrizek odnese kar s sabo – na poti čez dvorišče ukrade kost dedkovemu kužku in jo nato celo pot žveči. Odlično, ker je takrat pridno tiho. Včasih imava s cviljenjem v avtomobilu na začetku vožnje kar probleme, od neučakanosti si ne more pomagati in stoka, kar ni ravno prijetno za ušesa. Pred daljšo potjo jo zato vedno sprehodimo, da sprosti svojo energijo, ki ji res ne manjka. In mi smo si kupili lenega psa?! V resnici sem vesela, da ni zapečkar in ni večje sreče kot opazovati, kako ji zažarijo oči, ko vidi, da se bo »delalo«. Sodobni kinologi se od klasičnih ločimo zlasti po tem, da naši psi radi
delajo. Da nosijo mehke ovratnice, ki niso na zateg, je menda samoumevno. Jena ima po novem tudi oprsnico, neko super moderno zadevo iz Amerike, ki preprečuje opozicionalni refleks in zato dejansko ne vleče. Nadenemo jo za vsa prijetna pasja srečanja, na primer za druženje s kraševci ali sprehod v mestnem parku, kjer pasjih prijateljev za igro ne zmanjka. Pa tudi za obisk v tisti klasični šoli, kjer so vsi drugi na dušečih ovratnicah, da pokaževa, da se rezultate doseže zlepa. Kar srce me je bolelo, ko sva na turobno popoldne obiskali svojo nekdanjo šolo, kjer so v svojih prijemih »napredovali«, da poleg zategov, ki so še vedno zategi, četudi jih preimenujemo v bolj prijazen 
»cuk-cuk-cuk«, dodali vzpodbudo z brcanjem psov. Ti isti vodniki, ki svoje pse na obupno razmočeno travo, ki se kar ugreza, dobesedno tiščijo v tla ali celo dovolijo inštruktorju, da jim pri tem pomaga, po drugi strani do sebe niti približno ne premorejo nobene strogosti in samodiscipline: po nešteto mučnih urah na poligonu bodo na izpitu BBH še vedno napisali, da je surovo meso krivo za agresijo psov ali da so psi sposobni abstraktnega mišljenja. Da jim potem kužki pobegnejo, jih grizejo ali ignorirajo, je logična posledica tovrstne vzgoje. Še več uporabljene sile, še več slabe vesti, ki jo potolažijo s tem, da psu pri mizi dajo košček čokolade ali mu dovolijo spati na kavču/postelji. Vsaj v nečem se strinjam s priljubljenim Cesarjem – pes naj ostane pes! Čokolade prav nič ne potrebuje, tudi dragih pripomočkov ne, le pozornost skrbnika in dovolj gibanja. To zadnje je pri naši hiperaktivni kraševki še posebej pomembno, čeprav do zimskih uric v družbi Vodje krdela sploh nisem vedela, da velika aktivnost psa ni le značajska poteza, temveč težava, ki po dolgem aktivnem sprehodu čudežno izgine. Če ne delava dovolj, potem se zgodi v uvodu opisana polna luna. In zaradi nje sva se enajst dni pred rokom prijavili na izpit BBH. Nato sem šla v hipermarket k mesarju (si predstavljate vegetarijanca, kako navdušeno stoji pred neskončno vitrino z mesom in se slini nad priboljški za
svojega psa?!), na sprehodu tu in tam malo povadila in šla trikrat na poligon. Epilog: pod srečno številko 13 sva opravili izpit za psa spremljevalca v urbanem okolju z odličnimi 95 točkami, s čimer sva dosegli najboljši rezultat, ki sva ga proslavili z veliko porcijo surovega mesa. Naslednji dan ni pogrizla nobenega psa ali otroka, tako da tisti mit o agresivnosti preverjeno ne drži. In v prvi letošnji številki vam iz srca želiva srečno, s pasjimi poljubčki polno leto 2013!
Jana Puhar
Objavljeno v deveti številki revije Kužek
