Spomladi in poleti se pogosto srečamo s pikom ose ali čebele. Po navadi v smrček ali taco, saj jo radovedni nosek stisne ali vzame celo v gobček.
Ob piku gobček zateče. Če zateče samo gobček na tisti strani, kjer je bil pik, potem se poslužimo mrzlih obkladkov. Drgnjenje s čebulo na mestu pika, tako kot pri ljudeh, za psa ne pride v poštev, ker se nam bo uprl ali zbežal. Če pa zatečejo cel gobček in oči, po telesu pa dobi bule (koprivnica), potem gre za alergičnio reakcijo na pik. V tem primeru pohitimo k najbližjemu veterinarju, da pes dobi injekcijo proti alergični reakciji. Najbolje je, da dobi kortikosteroide v večjih odmerkih v žilo ali mišico. Kadar vemo, da je naš pes alergičen na pik, je najbolje, da svojega veterinarja prosimo, da nam dá zdravila proti alergiji za domov – pri nas lastnike oskrbimo s tabletami medrol – in v primeru pika sami takoj potisnemo tablete v gobček. Pri sistemski alergični reakciji lahko v redkih primerih pride tudi do anafilaktičnega šoka. Če se ga ne zdravi, lahko pes tudi pogine.
Vročina in kopanje
Naši pasji prijatelji so eni bolj, drugi manj kosmati. Tistim bolj kosmatim po navadi (razen yorkijev, maltežanov …) ustrezajo bolj mrzli kot vroči dnevi, zato jim je poleti zelo vroče. Psa pred vročino ščiti dlaka tako kot Arabca ruta. Vedno moramo imeti v mislih, da se pes lahko hladi samo skozi jezik in da ima žleze znojnice samo na blazinicah, kjer se znoji in se težje ohladi kot mi.
Da jim olajšamo poletje, je zelo pomembno, da poskrbimo za dovolj globoko senco, vedno svežo vodo. Dobijo se tudi mrzle blazine in ovratniki za pse, ki jih hladijo. Ko je zelo vroče, jih zmočimo z vodo ali jih pokrijemo z veliko mokro brisačo. Večina psov ljubi vodo v obliki kakšnega potočka, da se uleže vanj in ohladi. Izogibamo se gibanju po vročini in se odpravimo na sprehod v večernem hladu.
Poleti se z veseljem ohladimo v morski vodi, kjer se nam rad pridruži tudi naš pes (seveda ne vsak). Sami vemo, kako nas sol grize, če je sproti ne speremo s telesa. Kako močno pa grize šele psa, ki jo ima med svojo dlako. Tuširanje po slani kopeli je obvezno, saj sol draži kožo in jo suši, pes lahko dobi prhljaj ali ekcem, ki srbi, nato se praska ali grize ter si s tem še dodatno poškoduje kožo. Dobi vnetje in obisk pri veterinarju. Prva pomoč pri vnetjih in površinskih praskah in ranah je jod, ki ga imejmo vedno s seboj. Zato je obvezno spiranje psa s sladko vodo vsaj vsak večer po kopanju in kopanje s šamponom vsaj po štirinajstih dneh, če še ni konec dopusta. Nekateri psi imajo občutljivo kožo, zato jih s šamponom kopamo pogosteje. Uporabimo blag, kakovosten šampon za pse, ki ga po možnosti kupimo v specializiranih trgovinah ali pri veterinarju. Če pes po kopanju dobi prhljaj, se kopanju izogibajmo. Nekateri psi se začnejo praskati že zaradi tega, ker so mokri. Pri takih uporabljamo suhe šampone in jih na morju ne spustimo v vodo.
[members_only]
Toplotni udar
Toplotni udar se v poletnih mesecih kaj hitro pripeti. Gre za pregretje organizma. Posebej nevarno je, če psa pustimo v zaprtem avtomobilu, še posebej, če je parkiran na soncu. Lahko se pripeti tudi zaradi telesne aktivnosti v vročem in vlažnem okolju. Nekoč sem bila priča, kako je rotvajler na pasji razstavi doživel toplotni udar. V razstavnem krogu je najbrž moral preteči kar nekaj krogov, da je pokazal gibanje, nato pa so ga lastniki pripeljali v senco na travo in mu ponudili vodo. Za psa so lepo poskrbeli, vendar je kljub temu dobil toplotni udar. Pes je pospešeno dihal, se slinil, legel in začel veslati s prednjimi nogami. Drugi znaki so še bruhanje, mišični krči, lahko tudi izguba zavesti.
Pri toplotnem udaru odpove toplotna regulacija oziroma mehanizmi, ki odvajajo odvečno toploto. Temperatura v organizmu zraste nadpovprečno, telesna tkiva potrebujejo več kisika, kot ga lahko dobijo, zato pride do poškodbe celic in posledično največkrat do odpovedi ledvic ali srca. Prva pomoč je aktivno hlajenje. Psa polivamo s hladno vodo, ne mrzlo, in čim prej poiščemo veterinarsko pomoč, da dobi dodatno zdravljenje. Veterinar poskuša čim bolj zmanjšati škodo, ki jo toplotni udar zada organizmu. Živali, ki so bolj podvržene toplotnemu udaru, so starejše, srčni bolniki, dehidrirane in debele, lahko pa gre tudi za povečano individualno občutljivost.
Potovanje s psom
Odpravljamo se na izlet ali dopust. S sabo vzamemo tudi našega kosmatega družinskega člana. A kako bo prenesel potovanje?
Če smo psa že od malega pridno navajali na vožnjo v avtomobilu in smo ga peljali tudi na kakšen krajši izlet, potem se naš pes v njem rad vozi. Če smo ga vedno odpeljali samo k veterinarju, kjer je dobil »piko«, potem vožnje ne ljubi preveč. Če pa mu je povrhu vsega še slabo, mu avtomobil predstavlja nekaj neprijetnega.
Če velja zadnje, moramo na to misliti že veliko pred dopustom in s postopnim privajanjem psa na avtomobil mu narediti avtomobil in vožnjo prijetna. Na primer odpremo prtljažnik in mu v njem postrežemo z njegovo najljubšo kostjo, ne da bi ga kam odpeljali. To ponavljamo, dokler se pes avtomobila ne boji več, nato začnemo s krajšimi vožnjami na bližnji travnik, kjer doživi prijeten sprehod. Če je vožnja kratka, mu po vsej verjetnosti še ne bo slabo in bo postopoma lažje prenesel tudi daljše vožnje.
Če je psu v avtomobilu slabo, se poslužimo pasjih ali človeških tablet proti slabosti. Kadar potrebujete tablete za daljšo vožnjo, se vam splača kupiti nekoliko dražje pasje tablete proti slabosti, saj učinkujejo 24 ur. Za krajše vožnje se lahko poslužimo tudi otroških tablet, ki jih dobimo v lekarni. Drugače pa ima nekaj takega učinka tudi sivka.
Avtomobil pred vožnjo vedno prezračimo in ga primerno ohladimo.
Med vožnjo ne odpiramo okna, saj pes lahko hitro dobi vnetje oči in ušes. Najbolje je zmerno klimatiziran avtomobil. Med vožnjo se večkrat ustavimo za lulanje in pitje vode.
Pes naj ima pred potovanjem prazen želodec ali naj poje zelo majhen obrok.
Kaj vzamemo s seboj na pot?
Tako kot imamo zase osebno lekarno vedno s seboj, jo imejmo tudi za psa. Sem sodi jod ali kakšno drugo razkužilo – na primer klorheksidin na vodni osnovi, ne z alkoholom; sterilna gaza, vata, obveza, elastični povoj, levkoplast. Če imate dovolj prostora, vzemite tudi elizabetin (plastičen) ovratnik, pinceto za klope, navadno pinceto in škarje. Po potrebi imejte s seboj tudi sredstvo proti bolham in klopom ter pribor za osebno higieno – krtača, glavnik, šampon, posode za hrano in vodo, hrano, ki jo je pes navajen, ležišče ter dokumente (potni list). Obvezno tudi vodo za med potjo.
[/members_only]Mateja Plevnik, dr. vet. med.
Objavljeno v peti številki revije Kužek
