Že pred leti smo lahko izvedeli, da so pasji boji kruta realnost tudi pri nas, pred katero pa si, kot kaže, še vedno in zelo vztrajno zatiskajo oči vse pristojne službe. V javnosti lahko v zadnjih dneh spremljamo šokantne novice o konkretnih posameznikih, ki organizirajo pasje boje pri nas. Čeprav naj bi se krute aktivnosti domnevno dogajale v tesno zaprtih krogih dobro organiziranih skupin, pa se zdi, da se posamezniki, vpleteni v tovrstni organizirani kriminal prav nič ne skrivajo pred očmi javnosti, niti pred pristojnimi službami. Veterinarska uprava trdi, da ji podrobnosti niso znane, kljub temu, da opozorila, obvestila, namigi in informacije kar dežujejo, policija pa menda nima dovolj dokazov za ukrepanje …
Kako je mogoče, se vpraša vsak razumen državljan, da se kljub ustrezni zakonodaji in v ta namen ustanovljenim pristojnim organom, kateri naj bi bili zadolženi za ukrepanje, ne zgodi nič? Inšpekcija ne reagira, policija očitno ni dovolj zainteresirana in je premalo angažirana za to problematiko, VURS–u podrobnosti niso znane…
Brezvestneži, ki jim je agresivnost, sadizem in čustvena neobčutljivost zapisana globoko v njihovi izprijeni osebnosti, pa lahko nadalje organizirajo svoje bolne kratkočasne aktivnosti…
Pred dnevi se je na socialnem omrežju Facebook širša javnost seznanila z razkritjem dveh oseb, ki se s krutimi pasjimi borbami aktivno ukvarjata pri nas. Vso Slovenijo je močno pretreslo javno objavljeno priznanje Mariborčanke, ki se tudi sama izdaja za pasjeborko in brez strahu, sramu ter predvsem, brez ustreznih sankcij pristojnih služb nemoteno celo objavlja posnetke svojega izprijenega hobija – krvave posnetke krutih pasjih bojev. Pasjeborka je z objavo sicer res zbudila pozornost medijev in policije, vendar rezultata ni.
Ženska, ki lahko zavestno, namerno in z namenom pridobivanja materialnih koristi muči in psom povzroča hude fizične bolečine, je milo rečeno potrebna pomoči in strokovne obravnave. V konkretnem primeru je jasno tudi, da ima mučiteljica svojo dejavnost in kruta dejanja namen tudi ponavljati, stopnjevati in povečevati, v kolikor je nihče ne ustavi. Kakšni dokazi so še potrebni?
Policisti trenutno menda še ugotavljajo, kje natančno se odvijajo krvave pasje borbe, s kakšnimi postopki in sredstvi se borijo proti tej vrsti organiziranega kriminala, pa ni znano. Ključno vprašanje, ki si ga ob tem lahko zastavi vsak od nas, je vprašanje: kako dolgo lahko traja takšen ugotovitveni postopek? Kako je mogoče, da v enaindvajsetem stoletju policija ne more uspešno izslediti in prijeti storilca kaznivega dejanja organiziranja krutega dogodka, če je le-ta javno znan, svoje početje brez slabe vesti priznava in celo objavlja posnetke?
Društva za zaščito živali se že več let borijo proti tej vrsti mučenja živali, javlja pa se tudi vse več posameznikov, ki jim tovrstno kriminalno dejanje ni tuje in so ga tudi večkrat prijavili pristojnim službam, a so doslej žal vsi pristojni vse posredovane obtožbe ovrgli, češ da gre za pomanjkanje dokazov. Koliko poškodovanih, mrtvih in trpinčenih psov je po merilih pristojnih organov ‘dovolj dokazov’ za ukrepanje zoper odgovorne osebe?
Javnost je upravičeno ogorčena in se upravičeno sprašuje ali gre le za nesposobnost, za nezainteresiranost ali pač tudi za vpletenost tistih, ki naj bi zagotovili red in spoštovanje zakona v naši državi?
Maja Kalaš
