Kako se pripraviti in preživeti izgubo psa

244

Nekoč mi je znanec rekel, da je edina slaba stvar psov to, da umrejo prehitro. In prav je imel. Naši kosmatinci so prav tako kot mi, živa bitja, ki umrejo. Le, da oni zapustijo svet mnogo prej kot mi. Prehitro. Tudi sama sem imela psičko, ki me je spremljala 15 let. Vedno mi je stala ob strani in nisem mogla preživeti dneva brez nje. Dokler ni bila že v tako slabem zdravstvenem stanju, da sem morala sprejeti najtežjo odločitev v življenju. Odločitev, da jo dam uspavati, da se od nje za vedno poslovim. Tisti dan, ko je njen srček nehal biti, si bom zavedno zapomnila. Vseeno pa sem bila hvaležna, da sem lahko preživela 15 let z njo in da sem se lahko od nje poslovila. Torej kako se na izgubo psa sploh pripraviti  in nato tudi preživeti.

Ozavestimo izgubo

Po mojem mnenju se na izgubo psa ne moreš pripraviti in za to ni recepta. Sama bi svetovala to, da moramo ozavestiti samo izgubo, saj se bo ta slej kot prej zgodila. Preživeti skušajmo čim več časa z ljubljenčkom, si ustvariti prijetne spomine. Če imamo priložnost se od kosmatinca tudi poslovimo in to omogočimo vsem bližnjim, tudi otrokom.

Večina smrti kosmatincev so nepričakovane – nesreča, poškodba, huda bolezen, neuspela operacija ipd., ki bolijo še bolj kot pričakovane, ko ljubljenček umre po dolgotrajni bolezni ali pa ga uspavamo. Ni toliko važno na kak način naš kuža pogine, izguba je vseeno boleča. Mnogi menijo, da je to samo pes, samo žival, ki ti ne more toliko pomeniti, da bi za njim žaloval, a v resnici se skrbniki psov zavedamo, da pes ni le žival, je naš družinski član, zato lahko izguba le tega boli enako kot izguba ljubljene osebe.

Pogosto se ob evtanaziji pojavi občutek krivde, tako kot se je tudi pri meni. Po eni strani se počutiš krivo, ker si sprejel odločitev, da boš končal kužkovo življenje, po drugi pa zakaj te odločitve nisi sprejel že prej in si pustil, da se tako dolgo muči. Počutimo se, kot da smo našega kosmatinca izdali, on pa nam je vedno stal ob strani. A to ni res. Takšna vprašanja nas lahko razžirajo in nam ne pustijo živeti naprej.

Izguba psa

Žalujmo

Vsaka oseba ob izgubi žaluje po svoje. Nekateri se zaprejo vase, drugi se z izgubo soočajo sami, navzven pa delujejo kot običajno, tretji pa hudo zbolijo. Običajno naj bi s soočanjem s čustvi in občutji pomagal že sam pogovor. Pogovor z osebo, ki ji zaupamo, ki nas bo znala poslušati in razumeti. Če v našem krogu ljudi nimamo takšne osebe, je smiseln obisk psihoterapevta. To še ne pomeni, da je z nami karkoli narobe, potrebujemo le osebo, ki nam bo prisluhnila in nam pomagala preživeti našo izgubo. O žalovanju si lahko preberete tudi v našem članku Žalovanje za psom.

Obujajmo lepe spomine

Imamo tudi več načinov, da si ustvarimo spomin na našega kužka. Lahko ga kremiramo in pepel hranimo doma ali pa ga razsujemo. Kužka lahko pokopljemo in ustvarimo grobek, ki ga bomo lahko obiskovali, ali pa le posadimo grm ali drevo.

Kako naprej?

Vsi vemo, da nam bo na našega kosmatinca ostalo ogromno spominov, ki jih bomo vedno imeli s sabo, a kako živeti naprej? Nekateri priporočajo, da si priskrbimo novega kosmatinca. Vem, zdaj si mislite: »Kako naj sprejmem novega kužka, če bi rad/a nazaj starega? Vse me bo spominjalo na njega/njo. Ne morem.« Razumem. Enako sem razmišljala tudi jaz.

A sama sem imela srečo, da je bil pri hiši še en kosmatinec, s katerim pa nisem imela tako močne povezave, kot z izgubljeno psičko. A prav ta kuža, mi je pomagal, da sem preživela izgubo. Ohranja neko rutino, daje občutek ljubljenosti, in kar je najpomembnejše, ne pusti, da se počutiš osamljeno. Seveda, moramo biti na novega kužka pripravljeni, kdaj pa smo, pa vemo samo mi sami. Nikar pa v to ne hitite z namenom, da bi vam vaš novi kuža zamotil misli o prejšnjem, saj se pogosto zgodi, da pričakujemo od novega člana isto kot od pokojnega kužka.

Vem, da izguba kosmatinca zelo boli in pogosto vam bodo oči napolnile solze, ko boste samo pomislili na njih. Težko bo. A čas bo pomagal.

Eva Tomažin

vsebovredu.triglav.si

www.akc.org

www.helpguide.org