Poškodbe križnih vezi spadajo med najpogostejše poškodbe gibalnega aparata psi psih. Križne vezi potekajo znotraj kolenskega sklepa in skupaj z drugimi vezmi ter obsklepnimi strukturami omogočajo stabilizacijo kolena. Pri zdravih psih lahko pride do poškodbe križnih vezi nenadoma, kot posledica napačnega giba, in s tem preobremenitve zdrave vezi ali pa križna vez slabi postopno, kot posledica nekaterih drugih bolezni, ki vplivajo na kvaliteto vezivnega tkiva (npr. klopne bolezni, Cushing …). Križna vez, ki izgublja svojo naravno čvrstost, je bolj nagnjena k poškodbam že ob normalnih fizioloških obremenitvah. Najpogosteje se natrga ali pretrga sprednja križna vez, redkeje zadnja. Po poškodbi križne vezi koleno mehansko ni več stabilno, zato psi pri hoji šepajo, zaradi bolečine pa nogo tudi razbremenjujejo. V večini primerov je nujno potreben operativni poseg.
Preobremenitev križne vezi se zgodi, ko je zadnja noga čvrsto postavljena na tla, koleno se prekomerno iztegne in hkrati obrne močno navznoter, ko skuša pes spremeniti smer gibanja. Te hitre in nenadne spremembe smeri zelo obremenijo prednjo križno vez, ki se lahko delno natrga (čez čas tudi popolnoma) ali pa se takoj pretrga v celoti.
Znaki poškodbe križne vezi
Psi navadno po nenadnem gibu, zdrsu, skoku, živahni igri zacvilijo ter poškodovano nogo dvignejo v zrak. Če je križna vez le natrgana, se šepanje lahko hitro umiri in pojavlja samo občasno, skozi obdobje več tednov ali mesecev, dokler ne pride do popolnega raztrganja križne vezi. Takrat pa postanejo znaki poškodbe očitnejši, opazna je oteklina kolena, šepanje pa stalno prisotno, kljub protibolečinski terapiji, saj je koleno mehansko nestabilno. Uporaba noge z nestabilnim sklepom postopno vodi v nadaljnje poškodbe notranjih struktur kolena in degenerativne spremembe znotraj samega sklepa, ki se pokažejo že po treh tednih hoje z nestabilnim kolenom in samo napredujejo. Včasih se sliši tudi pokanje, kar nakazuje na poškodbo meniskusa.
Psi s pretrgano križno vezjo med hojo stalno šepajo, med stojo nogo očitno razbremenjujejo, usedajo se težko, večinoma na stran zdrave noge, prizadeta noga pa je bolj iztegnjena in postavljena vstran, vstanejo težje in se pri tem od prizadete noge manj odrivajo, večino teže prenašajo na nepoškodovano nogo (ali tisto, ki je v boljšem stanju, če sta poškodovani obe). V primeru, da skrbnik odlaša z obiskom pri veterinarju, se lahko skozi tedne najhujši znaki sicer umirijo in psi kažejo manj težav, šepanje je lahko manj opazno. Čez nekaj tednov ali celo mesecev pa začne skrbnik postopno opažati, da koleno postaja vedno bolj zadebeljeno, kar nakazuje na razvoj kroničnega artritisa, kajti telo skuša stabilizirati nestabilen sklep. Tako pride do vidno zmanjšane gibljivosti kolena, do še težjega vstajanja in sedanja, hujšega razvoja bolečin, lahko tudi v hrbtu in prednjem delu telesa, atrofija mišične mase noge, ki jo pes razbremenjuje, pa postaja vedno očitnejša.
[members_only]
Zdravljenje poškodbe
Na prvem mestu je kirurška obravnava. Nestabilen sklep je treba čim prej učvrstiti operativno, za kar veterinarski ortopedi uporabljajo različne kirurške tehnike.
Druga možnost je konzervativo zdravljenje. V nekaterih primerih operativni poseg zaradi različnih razlogov ni možen, zato se išče druge možnosti, ki bi omogočile čim boljšo stabilnost in oporo za koleno. Nato pa sledi rehabilitacijska obravnava. S fizioterapijo je priporočljivo začeti čim prej po poškodbi oziroma operaciji.
Prognoza okrevanja je naslednja:
– Zdravi psi, ki so utrpeli poškodbo prednje križne vezi med nenadnim gibom, imajo zdrav sklep in so operirani v roku enega ali dveh tednov. Ob strokovno vodeni rehabilitaciji s fizioterapijo okrevajo predvidoma v treh mesecih po operaciji in se jih lahko začne intenzivneje vračati v njihovo preteklo dejavnost.
– Degenerativne spremembe sklepa se začnejo kazati v roku treh tednov po poškodbi in hoji z nestabilnim kolenom. Dalj časa mine od poškodbe do operacije, več je sprememb, ki niso odpravljive in podaljšujejo čas rehabilitacije ter lahko vplivajo na manj ugoden končni izid.
– Na izid zdravljenja pa vplivajo tudi pridružene težave, ki izvirajo morda še iz časa pred poškodbo križne vezi ali so pridobljene pozneje kot posledica poškodbe, bolečin in spremenjenega načina gibanja. Opažene so pogosto in lahko povzročijo težje in daljše okrevanje. Če niso prepoznane in odpravljene, lahko vplivajo na slabši rezultat okrevanja po poškodbi in operaciji križne vezi.
Nasveti fizioterapevta do operacije, med rehabilitacijo in pozneje
– Pri kakršnemkoli šepanju, sploh če sledi nenadnemu gibu ali padcu, ne odlašajte z obiskom pri veterinarskemu ortopedu, ki lahko oceni stanje križnih vezi. Lahko ugotovi tudi kaj drugega.
– Če lahko določite mesto poškodbe in bolečine, na primer, da je koleno oteklo in boleče na dotik, lahko takoj začnete s hlajenjem s hladnimi obkladki, ki naj bodo zaviti v krpo in na otečeno mesto rahlo položeni za 5–10 minut, kar lahko ponovite večkrat na dan (tri- do šestkrat). Čim prej obiščite veterinarja.
– Pes mora biti do obiska pri veterinarju na povodcu, imeti omejeno gibanje, sprehodi pa naj bodo namenjeni samo opravljanju potrebe.
– Če ortoped potrdi pretrgane ali vsaj natrgane križne vezi, se svetuje kirurška stabilizacija kolena in to čim prej. Natrgana vez se bo najverjetneje slej ko prej strgala do konca. Medtem pa se že lahko pojavijo neželene posledice, ki jih je težko ali celo nemogoče odpraviti. Z ortopedom se pogovorite tudi o drugih možnih načinih zdravljenja (npr. matične celice).
– Do operacije je prav tako priporočljivo omejeno gibanje na povodcu, ki je namenjeno le opravljanju fizioloških potreb.
– Že pred operacijo je priporočljiva uporaba opornih nosil za zadnji del telesa, kar pomaga razbremeniti prizadeto nogo.
– Če bo poseg šele čez dalj časa, je lahko do operacije koristna tudi kontrolirana hoja v vodi (podvodni tekoči trak), ki ohranja mišično maso, a hkrati sklepa ne obremeni toliko kot pa hoja po kopnem. Več je ohranjene mišične mase pred operacijo, lažje je okrevanje.
– Že pred operacijo, v obdobju rehabilitacije in pozneje se načeloma priporoča dodajanje hondroprotektivnih snovi (glukozamin, hondroitin sulfat, MSM, hialuronska kislina ali kombinacija vsega), ki obogatijo sklepno tekočino s snovmi, s katerimi se prehranjuje in izgrajuje hrustanec.
– Po operaciji poiščite možnost strokovno vodene rehabilitacije, kajti z nekaterimi postopki se lahko začne že takoj, kar je zelo pomembno, nato se jih postopno dopolnjuje (na primer hlajenje operativnega področja, limfna terapija, manualne tehnike za sproščanje različnih vrst tkiv, razgibavanje sklepa, primerne aktivne vaje, uporaba različnih protibolečinskih pristopov, uporaba terapevtskega ultrazvoka in laserja …).
– Če bo potrebno, vam bo fizioterapevt predvidoma lahko svetoval tudi glede uporabe pripomočkov, na primer opornih nosil za zadnji del telesa, ki jih lastnik med sprehodom ali vadbo drži v roki, s čimer pomaga razbremeniti težo s prizadete noge in omogočiti psu bolj naravno gibanje, ki ne bo toliko obremenjevalo druge noge, hrbtenice in prednjega dela telesa. To je primerno tako za čas pred operacijo, v dobi okrevanja in tudi kdaj pozneje, v starosti.
– Možno je naročiti tudi izdelavo posebnih ortoz, ki stabilizirajo koleno (operirano ali neoperirano), večinoma iz tujine, kar pa je lahko kompliciran, dolgotrajen in zelo drag postopek, ki je primerljiv že s ceno operacije. Lahko se tudi izkaže, da ortoza pri dotičnem psu ne bo primerna za uporabo.
– Na mestu sta takojšna rehabilitacija in uporaba fizioterapije, vendar s previdno izbiro metod in tehnik, ki morajo biti primerne tako za vrsto operativnega postopka kot za stopnjo celjenja in splošnega zdravstvenega stanja psa. Uporabljajo se hladni obkladki, tehnike sproščanja mehkih tkiv, razgibavanja sklepov, predpisovanja aktivne vadbe, lahko pa tudi magnetoterapija, terapija z ultrazvokom, laserjem, elektroterapija in tako dalje. Izbor metod in tehnik fizioterapije je izjemno širok.
– Priporočljivo je, da skrbnik ob pravilni edukaciji s strani usposobljenih fizioterapevtov za živali osvoji nekaj preprostih tehnik masaže, razgibavanja in vaj, ki jih potem izvaja sam doma (seveda pravilno in varno) do kontrolnega obiska pri fizioterapevtu. Ta ob naslednjem obisku seveda preveri domačo izvedbo ter nadaljnji plan prilagodi stopnji okrevanja in sposobnosti psa (in seveda skrbnika).
– Fizioterapevt vam bo lahko svetoval tudi glede primernosti uporabe hladnih in toplih obkladkov, vas poučil o postopku razgibavanja prizadetih sklepov, vam pokazal nekaj vaj, ki so pomembne za krepitev sklepnih stabilizatorjev ter vaj za postopno jačanje mišične moči in vzdržljivosti. Vaje je treba izvajati pravilno, kar se najlažje naučite pod vodenjem strokovno usposobljenega fizioterapevta, in z vadbo nadaljevati doma. Po potrebi bo fizioterapevt izvedel ali vam svetoval še druge postopke in druge vrste terapij.
– Po operaciji je treba poskrbeti predvsem za pravšnjo količino kontroliranega in pravilnega gibanja, izogibati se je treba drsečim in nestabilnim površinam, preprečevati skakanje na kavč ali v avto ter morda še drugače prilagoditi domače okolje. Intenziteto gibanja in obremenitve noge naj vam svetuje izkušen fizioterapevt, ki dobro sodeluje z operaterjem vašega psa.
V primeru, da vaš pasji prijatelj zašepa oziroma spremeni način gibanja in morda celo kaže znake bolečine, ne odlašajte z obiskom pri strokovnjaku. Čimprejšnja ugotovitev vzroka šepanja je ključnega pomena. Zgodnja obravnava omogoča več možnosti izbire zdravljenja in posledično je večja tudi možnost za uspešno ozdravitev vašega ljubljenca.
[/members_only]
Kristina Porenta
Sekcija za fizioterapijo živali
Združenje fizioterapevtov Slovenije
