V luči zadnjih informacij o nevarnih posledicah žvečenja kosti iz surove pasje kože, se skrbniki psov upravičeno sprašujemo: kaj je pravzaprav sploh varno dati psu za žvečenje? Res je, da se police trgovin kar šibijo pod najrazličnejšimi produkti za žvečenje, ki so namenjeni psom, a kako vemo, da so bolj varni od tistih katere smo ravno zavrgli, oziroma da ne gre le za isti strup v drugačni steklenički?
Žvečenje je zelo pomemben del pasjega življenja, saj jim le-to narekuje njihov naravni nagon. Z žvečenjem pes krepi čeljust, si čisti zobe in s tem ohranja zdravje v ustni votlini. Psi, ki veliko žvečijo, imajo dokazano manj zobnega kamna in bolj zdrave zobe. Žvečenje je tudi odlična stimulacija, način, da se pes zamoti, obenem pa lahko celo olajša občutke stresa in tesnobe pri psu. S tem, ko psu zagotovimo primerne žvečilke, pa pred njegovimi zobmi zaščitimo tudi naše pohištvo, čevlje, električne kable in druge stvari v gospodinjstvu, ki so še bistveno manj primerne za žvečenje.
Glede na povedano smo si torej edini, da je žvečenje pomemben del pasjega vsakdana, ki ga nikakor ne smemo kar odpisati. Kljub temu pa se moramo zavedati, da je žvečenje lahko za psa tudi nevarno, saj obstaja vrsta zapletov in posledic, ki lahko sledijo: od alergijskih reakcij, prebavnih težav in okužb, pa do davljenja, obstrukcij v črevesju in zlomov zob. Iz teh razlogov je vsekakor priporočljivo, da se pred izbiro žvečilke za svojega psa dobro izobrazimo o tem katere so bolj in katere manj varne alternative.
Izdelki iz kože in sušeni mesni izdelki
Za kosti (in druge izdelke kot so čeveljčki, kite, palčke, ipd.) iz surove kože smo že ugotovili, da so v procesu izdelave obdelane s številnimi kemikalijami in toksičnimi snovmi, med samim žvečenjem pa se spremenijo v veliko nevarnost za zadušitev, zaradi česar se uvrščajo na sam vrh žvečilk, ki se jih raje izogibajmo.
Prašičja ušesa, ovčji repi, goveji sapniki, vampi, pljuča in podobno so narejeni iz posušenih ušes oziroma kože, tetiv, sapnikov in drugih notranjih organov. Psi jih načeloma obožujejo, saj imajo intenzivnejši vonj in okus, njihova slabost pa je, da pri aktivnih psih lahko zdržijo tudi le nekaj minut, poleg tega pa so izredno mastni in visoko kalorični. Tudi pri tej vrsti priboljškov obstaja nevarnost davljenja ob zaužitju manjših kosov, kot pri vseh mesnih proizvodih, zlasti pri sušenem mesu, pa je tudi tu velika nevarnost okužbe z bakterijami.
Bikovke so eden izmed najbolj priljubljenih pasjih priboljškov, ki jih psi naravnost obožujejo. To, kar večina lastnikov ne ve (in vam ne bodo znali povedati niti nekateri prodajalci v trgovinah za male živali) je, da so bikovke izdelane iz posušenega bikovega penisa. V nekaterih primerih je produkt pred sušenjem obdelan s kemikalijami, kar zopet dolgoročno pomeni zastrupljanje psa v majhnih dozah, v drugih primerih pa so lahko prisotne bakterije, ki resno ogrožajo zdravje in celo življenje psa. Ena izmed raziskav, ki se je ukvarjala z varnostjo bikovk za pse je pokazala, da bikovke tudi v praksi pogosto vsebujejo bakteriji MRSA in E. coli, ki sta nevarni tudi za človeka. Zaviti konec bikovke predstavlja tudi nevarnost za zadušitev.
O sušenih mesnih izdelkih (jerky) ste zagotovo že veliko slišali, ko je v tujini večje število psov poginilo zaradi uživanja te poslastice, vendar točnega vzroka še danes ne poznamo. Ena izmed prvih teorij je bila, da so problematične predvsem tiste mesne poslastice, ki so proizvedene na Kitajskem, kasneje pa se je razkrilo, da so enako nevarne tudi tiste, ki so proizvedene v Evropi in ZDA, če so v procesu izdelave uporabljene surovine iz Kitajske. Tega pa zagotovo ne moremo vedeti, saj zakonodaja ne zapoveduje navedbe vira posameznih surovin.
Pri vseh izdelkih iz surovega mesa in drugih sušenih mesnih proizvodih je vedno prisotna možnost okužbe z bakterijami. Eden izmed prevladujočih problemov pri tovrstnih produktih pa je tudi pomanjkanje informacij, saj ti izdelki pogosto niso opremljeni z nikakršno etiketo, ki bi pojasnjevala njihov izvor in proces izdelave.
Igrače
Igrače iz najlona so žvečljive igrače različnih oblik (običajno pa so v obliki kosti), izdelane iz trdega najlona, umetnega materiala brez hranilne vrednosti. So precej vzdržljive in pri povprečnem psu zdržijo zelo dolgo, kljub temu pa so z njihovo varnostjo povezani določeni pomisleki: številni skrbniki poročajo, da so psi uspeli odtrgati (in pogoltniti) večji kos, zato je nevarnost davljenja in obstrukcije v prebavilih izredno visoka, če je vaš pes pri grizenju vztrajen in nepopustljiv.
Interaktivne igrače za grizenje so igrače različnih oblik, ki omogočajo, da jih napolnimo s priboljški, zato psom nudijo odlično mentalno stimulacijo. Cenejše različice lahko vsebujejo škodljive snovi kot so BPA (Bisfenol-A) in estri ftalne kisline, zato na etiketi vedno poiščite oznako, ki vam garantira, da gre za igračo brez škodljivih pomožnih snovi. Tovrstne igrače so po navadi zelo trpežne in se psi z njimi zelo radi zamotijo, kalorični vnos pa nadzorujemo sami, z odmerjanjem in izbiro priboljškov. Resna nevarnost, ki spremlja uporabo teh igrač je, da se psu zatakne jezik v odprtino za priboljške, kot je bilo zabeleženo v nekaterih primerih. Čeprav to ni pogost zaplet, pa veleva, da je psa med igro s takšno igračo potrebno budno opazovati, saj samo pravočasno ukrepanje prepreči zadušitev ali nujno amputacijo jezika. Nekateri drugi pomisleki so, da tudi tu, kot pri vseh igračah iz umetnih materialov, obstaja možnost zaužitja, ki lahko vodi do davljenja ali obstrukcije, prav tako pa takšna igrača, zaradi gladke površine in relativno mehke sestave, ni najboljša pri čiščenju zob.
Rogovje in kosti
V zadnjem letu je tudi pri nas postalo izredno popularno rogovje različnih živali, ki se uporablja kot priboljšek za žvečenje za pse. Prednost te vrste priboljškov je, da so popolnoma naravni in v idealnih pogojih humano pridobljeni (rogovje živalim vsako leto naravno odpade). Seveda se je pri tem potrebno vprašati o tem ali so vsa rogovja za prodajo res pridobljena na ta način, glede na visoko povpraševanje in potrebe produkcije? Nekatere znamke nudijo to zagotovilo. V vsakem primeru je rogovje izredno trden in trpežen priboljšek, ki zdrži dolgo časa. Zaradi strukture rogovja obstaja nevarnost zloma zob in kot pri vseh izdelkih živalskega izvora, ki niso obdelani s kemikalijami ali pri visokih temperaturah, tudi tu obstaja možnost okužbe z bakterijami. Še ena problematika, na katero opozarjajo strokovnjaki in je povezana z velikim povpraševanjem, je prodaja starega, krhkega in neprimernega rogovja, ki predstavlja veliko nevarnost za zadušitev. Nekateri skrbniki poročajo, da rogovje pri psih lahko povzroči tudi akutno diarejo, nutricionisti pa opozarjajo tudi na to, da z uporabo rogovja izločimo divjačino kot primeren alternativni vir beljakovin v primeru alergij ter s tem močno omejimo izbor novih mesnih virov za prehrano psa.
Naravne kosti so še ena naravna alternativa industrijsko proizvedenim priboljškom za žvečenje. Pri tem je najpomembnejše pravilo, da kosti ne smejo biti kuhane, saj s toplotno obdelavo izgubijo na trdnosti. Ni res, kot velja prepričanje, da pes ne sme jesti perutninskih kosti, temveč tudi tu velja, da ne smejo biti kuhane, saj se kuhane lomijo v zelo koničaste delce, ki se lahko psu zapičijo v gobec, žrelo ali prebavila, kar je lahko v najslabšem primeru smrtno. Odsvetujejo se tudi jagnečje kosti in vse podolgovate kosti, bistveno primernejše pa so težke, močne kosti s hrustancem, na primer goveje kosti, kakršne uporabljamo za juhe. S takšno kostjo se pes zamoti za dalj časa in si z njo temeljito očisti zobe, ko pa se je naveliča, mu jo vzamemo. Ne gre torej za to, da bi pes kost v celoti pojedel, temveč naj jo le grize. Uživanje velikih količin kosti pri psih lahko pripelje do bolečega zaprtja in celo razširitve debelega črevesja. Prav tako psu ne pustimo, da bi kost zakopal, saj takšna kost postane gojišče nevarnih bakterij.
V številnih trgovinah za živali je dandanes mogoče celo kupiti pakirane kosti različnih živali. Vendar pa moramo vedeti, da so takšne kosti po navadi toplotno ali kemično obdelane in zato manj varne od tistih, ki jih psu postrežemo doma. Tudi pri domačih kosteh pa obstaja možnost bakterijske okužbe, zato jih psu surove postrežemo le, če poznamo njihov vir.
Zapomnimo si …
Najpomembnejše kar lahko odnesemo od tega pregleda različnih priboljškov, je zavedanje, da se pes lahko zaduši s praktično čimerkoli: z igračo, palico na vrtu in seveda tudi z žvečljivim priboljškom. Kadar mu ponudimo pasje žvečilke, ga moramo torej obvezno in brez izjeme nadzorovati, da lahko pravočasno ukrepamo. Priporočljivo je tudi, da se poučimo o osnovah prve pomoči v primeru obstrukcij v grlu, da lahko psu pomagamo, če se mu košček priboljška zatakne v žrelu – v takih primerih največkrat odločajo minute. Kateri priboljšek za žvečenje se vam zdi najbolj primeren je sicer odvisno od velikosti in tudi načina žvečenja vašega psa. Vsaka vrsta priboljškov ima svoje prednosti in slabosti, na nas skrbnikih pa je, da se o njih dobro pozanimamo in izberemo tisto, kateri najbolj zaupamo. Upamo, da vam je bil zgornji pregled ponudbe na tem področju v pomoč.
Maja Kalaš
