Jakob Škantelj je 21-letni študent novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Je tetraplegik, kar pomeni, da ima fizično sposobno samo eno roko. Na invalidskem vozičku je že od enega leta in pol, ko je imel prometno nesrečo. Šolo dela redno in je pri tem zelo uspešen. V prostem času rad spremlja šport, tudi sam se je nekaj časa ukvarjal s šahom, zdaj pa trenira boccio, dvoransko balinanje za invalide, ki je obenem tudi olimpijska disciplina. Rad hodi na tekme in se druži s prijatelji. Z družino (mamo Mileno, očetom Janezom in 18-letno sestro Kerin) med počitnicami potujejo z avtodomom v različne kraje po Evropi, večinoma pa so njihov osnovni cilj pri teh potovanjih večja športna tekmovanja (pravkar se je vrnil z olimpijskih iger v Londonu). Jakob pa je tudi lastnik črnega labradorca Mosesa.
Katere pasme je Moses in koliko je star?
Moses je labradorec in je črne barve z eno belo piko na vratu. Decembra bo star štiri leta, dobil pa sem ga avgusta 2010.
Kako poteka tvoj dan z Mosesom?
Zjutraj greva na krajši jutranji sprehod. Po sprehodu dobi Moses svoj jutranji obrok, jaz pa preberem novice na spletu. Potem greva na faks, ob vikendih in med počitnicami pa po navadi dopoldne ostaneva doma. Moses v takih primerih še malo zadrema, ker je bolj zaspane sorte. Po kosilu ga peljem na popoldanski sprehod. Po navadi je daljši, saj greva po Poti spomina in tovarištva, ki je v bližini mojega doma. Velikokrat gre z nama tudi sestra in njena psica Ajša (bernski planšar). Nato obvezno sledi počitek – to drži predvsem za Mosesa, jaz pa se družim s sestro. Popoldne večkrat na teden vadiva »komande« in obnavljava njegovo znanje, da se ne bi razvadil in jih pozabil. Po vsakem treningu pa imava obvezno igranje in čohanje, tako da tudi on pride na svoj račun. Zvečer greva še na en sprehod, katerega dolžina je odvisna od Mosesa. Enkrat hoče iti daleč, drugič pa hitro opravi svoje potrebe in se mu mudi domov, saj je neučakan, ker ve, da bo po sprehodu dobil svojo večerjo. Nato gre Moses samo še spat, jaz pa še malo pred računalnik ali pa pogledam kakšen dober film. Takšen je najin dan v tem času v toplejših dnevih. Pozimi ali v deževnih dneh sva malo manj zunaj, tudi treninge opravljava le notri, Mosesa pa velikokrat pelje na sprehod mami, saj je sneg ali močan dež zame in voziček kar precejšnja ovira.
Kdo je Mosesa naučil vsa potrebna znanja? Koliko časa je potekalo šolanje, preden je prišel Moses k tebi?
Ga. Maja Golob je tista, ki je najbolj zaslužna, da je Moses prišel k meni in mi s svojim znanjem lahko pomaga. V času njenega izpopolnjevanju v Ameriki je opazila Mosesa in ugotovila, da je ubogljiv in priden pes, ki bi lahko nekomu pomagal, zato ga je pripeljala v Slovenijo. Nato ga je pol leta učila za pomoč invalidu na invalidskem vozičku. Ko pa je bilo znano, da bo Moses pomagal meni, smo se z Majo dobili na sestanku, da smo se pogovorili, če bi mi lahko Moses še kako drugače pomagal, da bi ga Maja naučila še kakšno bolj posebno stvar zame, nekaj, kar še ni znal. To treniranje je potem trajalo še dobre tri tedne. Nato pa je Maja še mene naučila vse komande in dva tedna je trajalo, da se je Moses navadil name ter me povsem ubogal.
Kako se je tvoje življenje spremenilo, ko si dobil Mosesa?
Sprva sem bil vesel in srečen, ker sem dobil psa. Nisem se še povsem zavedal, da to ni le pes, hišni ljubljenček, ampak nekdo, ki mi bo bistveno olajšal življenje. Poleg tega sva na začetku hodila na veliko pasjih piknikov in razstav, kjer sva se predstavljala, jaz sem dajal izjave o tem, kako mi pomaga in kako sodelujeva ter kako je z ureditvijo statusa psa pomočnika v Sloveniji. Po dveh mesecih, ko se je začel faks, pa sem se začel zavedati, kako je Moses spremenil moje življenje in vsakdanjik. [members_only] Vsakič, ko sem šel na faks ali v trgovino, je šel z menoj in v primeru, da mi je stvar padla na tla, mi jo je pobral in lahko sva nadaljevala pot. Drugače sem moral vedno čakati nekoga, da je prišel mimo in sem ga prosil za pomoč. Tudi doma mi zelo pomaga, če mi nekaj pade na tla, na primer daljinec ali svinčnik. Pred tem sem moral poklicati sosedo, zdaj pa mi Moses pobere in dobi za nagrado priboljšek. Doma mi tudi odpira in zapira vrata, če grem iz enega v drug prostor. S tem hočem povedati, da je Moses bistveno izboljšal mojo samostojnost, tako da sem lahko nekaj ur sam z njim in ne potrebujem vedno pomoči zaradi svojih gibalnih zmogljivosti. Zelo pomembno pa je tudi to, da je moj velik prijatelj, saj je z menoj skoraj ves čas.
Najverjetneje si imel srečo, da so Mosesa dodelili prav tebi. Kako ti je to uspelo in kako lahko ljudje pridejo do psa pomočnika?
Ob koncu leta 2009 me je poklical g. Jože Vidic in me vprašal, ali bi imel psa pomočnika. Jože me je poznal že od prej, saj sem že imel nekoč nemško ovčarko s podobnim namenom, a je bilo to več kot desetletje nazaj in takrat ta oblika pomoči še ni bila tako dobro razvita, zato mi ovčarka ni pomagala v tolikšni meri, kot smo si vsi v tistem projektu želeli. Po tistem klicu g. Vidica smo z družino premislili in se odločili, da bomo sprejeli to odgovornost, kar vsak pes definitivno je, ne glede nato, s kakšnim namenom ga imaš. Potem pa dolgo ni bilo nič novega in že sem mislil, da je projekt padel v vodo. Nato pa sem izvedel, da g. Vidic ne sodeluje več v omenjenem projektu. Jaz sem bil še vedno za to, da dobim psa pomočnika. Projekt je stekel, našli so primernega psa, torej Mosesa, tako da smo v začetku avgusta že začeli s skupnimi treningi in kasneje uradno predajo Mosesa meni. S finančne plati pa moram povedati, da je bil Moses skupni dobrodelni projekt več ljudi, ki so zbirali sredstva in po svojih močeh pomagali, da je prišel k meni. Kasneje se je pri teh sredstvih zapletlo med go. Majo in tistimi, ki so zbirali sredstva, saj ji niso izplačali skoraj nič in zdi se mi, da je zadeva glede tega še danes v obravnavi.
Poudariti moram, da sem imel veliko srečo, da sem dobil Mosesa. Od tega, da so me sploh poklicali, do vseh zapletov pred in po tem, ko sem ga dobil. Zakonsko za tiste na invalidskem vozičku ni urejeno, da dobiš psa pomočnika, tudi na recept ga ne moreš dobiti, tako kot je to možno za slepe osebe. Če želiš psa pomočnika, ga moraš plačati sam v celoti ali pa prek donacij, ki pa jih je v teh kriznih časih zelo težko dobiti. Takšen pes pa stane okoli deset tisoč evrov, zato moraš imeti res veliko srečo, da ga dobiš. In tega se zavedam, zato se vsak dan v mislih zahvalim vsem, ki so omogočili, da je Moses postal pomemben del mojega življenja. Hvala!
Je Moses ves čas ob tebi ali ga kdaj pustiš doma?
Moses gre lahko po zakonu v vse javne ustanove. Tako gre z menoj v trgovine, lokale, restavracije, na pošto, banko, faks. Večinoma gre vedno z menoj, le v nekaterih primerih ne. Recimo na tekme in športne prireditve, saj sem ga nekajkrat na začetku vzel s seboj, a se je tako bal hrupa, da ga od takrat raje pustim doma. Včasih ostane doma, ko imam na faksu ves dan predavanja, saj ga vmes ne morem peljati na sprehod. Sicer pa je vedno z menoj, da mi pomaga, če je potrebno.
Po čem se Moses razlikuje od »navadnih psov«? Katere so njegove najpomembnejše vrline in znanja?
Razlikuje se v tem, da točno pozna disciplino. Ve, kdaj mi mora pomagati, biti ob meni in se ne zmeniti za moteče stvari in ljudi v okolici. Prav tako pa tudi ve, kdaj je čas za igro in razvajanje. Najbolj pomembna razlika pa je njegovo znanje, da pozna moje komande, ki jih je okoli 15, in jih izpolnjuje ter mi s tem pomaga.
[/members_only]Nastja Drolc
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
