En lep pasji pozdravček še od mene, male Angelce. Sem peti mladiček, ki je prišel na svet naši pasji mamici in tretja psička, ki je razveselila našo skrbnico. Tako kot vsak mladiček na tem svetu, tako kot vsak mladiček v našem »H leglu«, sem tudi jaz prav zelo posebna. Moj kožušček je podobne barve kot je kožušček moje sestrice Hubbe Bubbe, vendar mene krasi manj beline. Moj pasji obrazek je skoraj cel črn ampak sem kljub temu menda pravi mali angelček. Vsaj tako pravi moja sedanja skrbnica, z njo pa se strinja tudi moja Pia, ki bo zame skrbela od mojega drugega meseca starosti dalje.
Med psičkami sem zagotovo najbolj nežna, v nežnosti me dohiteva le še moj veliko večji bratec, ki ga boste še spoznali. Zelo rada se stiskam in delim prave pasje poljubčke, zato bom več kot le najboljša prijateljica moji mali punčki, ki v mojem bodočem domu čaka name. Sem tudi malo bolj drobna od mojih bratcev in sestric, vendar pravijo, da jih bom že dohitela, ko bo čas za to. In zaradi mojega nežnega karakterja sem dobila takšno nežno ime. Nekega dne me je namreč naša trenutna skrbnica pestovala v svojem toplem naročju, me pogledala v moje nežne pasje očke, se nasmehnila in rekla »Živijo moj mali angelček!«. In ker se je tudi moje ime moralo začeti na črko »H«, mi je nadela ime »Hey Angel«.
Ta teden smo mladički stari že celih 7 tednov in prav kmalu bomo pripravljeni na odhod v nove domove. Naša skrbnica nas pridno pripravlja na to, da bomo dovolj socializirani, kar se da sobno čisti in pridni ter hvaležni jedci. Moram priznati, da nam gre socializacija dobro od pasjih tačk, da smo najbolj pridni in hvaležni pasji jedci, učenje sobne čistoče pa nam je ta teden skoraj pokvarila visoka snežna odeja, ki je prekrila tisto mehko zeleno travo, na kateri smo se tako zelo radi igrali in seveda tudi lulali in kakali. Moram vam povedati, da smo bili, ko smo sneg prvič zagledali, zelo šokirani. Naša skrbnica nas je tako kot vsako jutro doslej zbudila in kar se da hitro odšla proti vratom, ki vodijo na ograjen vrt okoli hiše. In mi smo tako kot vsako jutro doslej hitro pohiteli za njo … in nato šok! Čisto vsi smo se pred izhodom ustavili in presenečeno opazovali kam je izginila tista mehka trava, ki je še včeraj zvečer bila tam. Potem pa nas je začela klicati, na pomoč ji je priskočila tudi naša pasja mamica, ki nas je vabila na snežno igro in hitro smo se pognali za njima. Nekatere bratce in sestrice je hitro začelo zebsti, zato so se takoj po opravljeni potrebi odpravili ogreti v kuhinjo, kjer nas je že čakal naš pasji zajtrk, meni pa je bil sneg tako zelo všeč, da sem se odločila, da se bom z našo skrbnico še malo igrala igrico »ujemi me, če me moreš«. Hitela sem sem ter tja, se metala v kupčke snega, veselo lajala in mahala z repkom. Vendar nisem smela ostati preveč dolgo, kajti kljub temu, da sem tako zelo uživala, bi se menda lahko prehladila, ker sem vseeno še premajhna, da bi lahko bila toliko časa zunaj v takšnem vremenu. Pa nič za to, že po zajtrku sem namreč še malo lahko tekala po snegu, potem pa smo bili tako ali tako preveč utrujeni od vsega novega, tako da smo pridno zaspali v našem skupnem pasjem boksu. Spoznali smo tudi majhno psičko Ruby, ki nad novim poznanstvom ni bila ravno navdušena in je to, da se z nami noče igrati opravičevala z dejstvom da je terierka (v kar ji po resnici povedano ravno ne verjamemo, saj nam je že naša mamica povedala, da se je z njo igrala in menimo, da nam ni mogla več slediti, kajti če smo realni – osmim majhnim in živahnim kužkom je res težko slediti). Poleg teh vseh novosti, pa smo ta teden imeli veliko obiskovalcev! K naši skrbnici so namreč hodili sorodniki in drugi čudoviti obiski, ki so so nas crkljali in nam posvečali veliko pozornosti. Seveda smo se pred njimi delali, da smo pridni, ko pa so se odpeljali, smo naši skrbnici dokazali, se v resnici nismo čisto nič spremenili.
In tako je tudi prav. Prav je, da smo mali lumpi, prav je, da smo tako zelo razigrani, kajti to lahko pomeni samo to, da smo srečni in zdravi. In zato naša skrbnica pravi, da je še čas, da se pred obiski čisto sprostimo in da nas ima kljub temu, da se znamo pretvarjati, da smo pridni, najraje takrat, ko žarimo od sreče in navihanosti.
Ker je ravno sedaj čas za snežno igro, se od vas poslavljam. Ne pozabite pa, da bo tudi drug teden na vrsti naša zgodbica, ki jo bo ob prav posebni obletnici povedala naša najmlajša sestrica. Kljub temu, da na ta svet ni prišla takoj za menoj, pa ji bomo pri pripovedovanju zgodbice dali prednost, kajti tudi ona že ima svoj novi dom, v katerega bo odšla zelo kmalu.
