Kot ljudje se tudi psi že rodijo z izdelanim genetskim načrtom, ki deloma določa tudi njihove osebnostne lastnosti. K drugi enačbi pasje narave nato prispevajo še življenjske izkušnje. Medtem ko so nekateri psi že genetsko nagnjeni k bolj samozavestni drži, so drugi bolj sramežljivi. Nesamozavesten pes je pogosto negotov, posebno v novem okolju, v neznanih situacijah ali med srečanji s tujimi ljudmi ter neznanimi psi. Marsikateri kosmatinec deluje v družbi skrbnika izredno samozavesten, ga pa pogum brez njega hitro mine. Čeprav je naš kuža manj samozavesten, obstaja veliko načinov, kako okrepiti njegovo zaupanje vase. Dobra novica, se strinjate?
Za začetek naj izpostavimo glavne znake pasje negotovosti:
- eno ali obe ušesi obrnjeni nazaj in popolnoma ob glavi,
- rep je delno ali popolnoma skrit pod trebuščkom, oči so široko razprte,
- glava in telo sta obrnjena stran od »nevarnosti«,
- zehanje,
- oblizovanje ustnic in
- praskanje.
Prvi in najpomembnejši korak so treningi oz. učenje. Učenje je pomembno za vsakega psa, za negotovega pa je pridobivanje in dokazovanje na novo osvojenih veščin ključnega pomena. Za učenje trikov je na voljo ogromno gradiva, iz katerega lahko izberete zabavne ter učinkovite metode učenja, s katerim spodbudimo samozaupanje psa. V kolikor niste prepričani o metodi učenja, je na voljo tudi veliko strokovnjakov, ki vam lahko ponudijo pravi nasvet.
Drugi korak k povečanju samozavesti so pasji športi. Energični psi, ki so fizično dobro pripravljeni in so sposobni izvajati skoke ter druge atletske podvige, uživajo v tekmovalnosti ali različnih trikih, ki jih izvajajo samo za zabavo. Vsak pes, tudi starejši, lahko sodeluje v katerem izmed športov. Izbiramo lahko med agilitijem, iskanjem različnih vonjev, plesom s psi, lovom na vabo … če naštejemo le nekatere. Vsako športno udejstvovanje spodbuja tudi kognitivne sposobnosti psa, hkrati pa je to odličen način za skupno preživljanje prostega časa.
Zelo pomembno je, da negotovemu psu pokažemo, kaj želimo od njega, saj mu tako pokažemo, kaj lahko pričakuje in kako naj se odzove v določeni situaciji. Ne glede na to, ali se odločimo za šport ali se raje sami zabavamo s svojim psičkom, moramo hitrost napredovanja prilagoditi našemu štirinožnemu prijatelju. Učenje pod prisilo namreč ni zabavno – ne za nas in ne za psa. Pozorni moramo biti na znake stresa (kot so zadihanost ali ponavljajoče se zehanje). Če opazimo, da je naš pes preobremenjen, se ustavimo in naredimo nekaj zabavnega. Vrnimo se k trikom, ki jih kuža že obvlada in uživa z njihovi izvedbi, nato pa v majhnih, postopnih korakih gradimo zahtevnejše veščine. Če se nam zdi, da v določenem športu kuža nikakor ne uživa, ga ne silimo in poskusimo z drugim, dokler ne najdemo enega, ki mu ustreza.
Ko negotovost pride na plan pri srečanju z neznanimi psi oz. ljudmi, se odpravimo na kraje, kjer samozavest začne pešati in psu pokažemo nekaj, kar mu je všeč. Če je denimo živčen v bližini neznanih psov, mu privoščimo nekaj priboljškov, ga takrat pocrkljamo, se pogovarjamo z njim. Socializacija mora biti postopna, napredujemo počasi, v pasjem tempu. Ko se pes navadi na prvega novega psa oz. na ljudi okoli sebe, ga postopoma predstavimo še drugim in tako sčasoma razširimo krog prijateljev.
Psu bomo do boljše samozavesti pomagali s skrbnim opazovanjem, zabavnimi aktivnostmi in prilagajanju ravni udobja našega prijatelja. Bodimo potrpežljivi in ga spodbujajmo – vredno bo, ker bo naš samozavestnejši kuža tudi mnogo srečnejši.
[/members_only]Maša Pirnat
