Večini pasjeljubcev je verjetno dogodek po opravljeni mali potrebi, ko vse naokoli letijo koščki trave in zemlje, precej znan. Energično razkopavanje in ponos v očeh sta pojava, ki nastopita po vsakem lulanju in kakanju. To povsem pasje vedenje o naših štirinožnih prijateljih pove zelo veliko. Čeprav se praskanju prepustijo vsi, so nekateri mnogo bolj navdušeni nad metanjem zemlje v zrak kot drugi.
Rosie Bescoby, klinična strokovnjakinja za živalsko vedenje iz britanskega Združenja svetovalcev glede vedenja ljubljenčkov (Association of Pet Behaviour Counsellors), iz svojih izkušenj ugotavlja, da »v zrak meče zemljo le okoli 10 % psov. Tovrstno obnašanje pa sproži natančen niz okoliščin. Psi navdušeno predstavo z metanjem trave in zemlje v zrak opravijo šele po uriniranju oz. iztrebljanju v novem okolju z neznanimi vonji oz. vonji drugih psov.« Dodaja še, da ta navada ni odvisna od spola.
[members_only]Zanimivo je, da po opravljeni potrebi zemlje ne razmečejo le psi, temveč tudi volkovi, kojoti in drugi sesalci, kot so denimo levi. Opazovalne študije živali, zlasti kojotov in volkov, je raziskovalcem podalo nekaj koristnih namigov, zakaj to počnejo, pravi Carlo Siracusa, strokovnjak za živalsko vedenje na veterinarski fakulteti Univerze v Pensilvaniji. »Volkovi živijo v tropih, zato je to vedenje povezano z njihovo socialno naravo, saj dominantne živali z razmetavanjem zemlje označujejo svoje ozemlje. Vodja volčjega tropa tako drugim, neznanim volkovom zelo verjetno sporoča, naj se tega ozemlja zaradi lastne varnosti izogibajo.« Proces označevanja ozemlja ima dve glavni značilnosti, prva je vizualna – praske, ki ji žival pusti na tleh. Druga značilnost je vonj, ki ga oddaja urin oz. izločki žlez v šapah volkov, ko praskajo zemljo in jo pršijo naokoli.
Kako pa je vedenje volkov povezano z našimi kužki? Praskanje zemlje je tudi pri naših ljubljenčkih povezano z označevanjem drevesa ali trave, je torej del teritorialnega označevanja, ki je zelo podobno vedenju kojotov oz. volkov. Strokovnjaki menijo še, da tudi psi iz žlez svojih tac izločajo posebne tekočine, s katerimi označijo ozemlje. Bescoby poudarja, da »ni jasno, ali drugi psi zavonjajo vonj prask na tleh, vendar pa vemo, da imajo psi znojne žleze na svojih blazinicah in žleze lojnice v dlakah med prsti.«
Siracusa k njenim trditvam dodaja, da žleze v stopalih prav tako proizvajajo feromone, zato morda tudi njihov vonj z živahnim kopanjem razpršijo po ozemlju. Ni sicer povsem jasno, kakšno funkcijo imajo tu feromoni in kakšno sporočilo bi z njimi lahko poslali drugim psom. Verjetno pa je situacija podobna kot pri volkovih in psi s feromoni sporočajo drugim živalim, da so v bližini.
Je to vedenje agresivno? Na prvi pogled bi lahko menili, da je to način aktivnih opozoril drugim psom, da naj se ne približujejo ozemlju, vendar Siracusa meni, da praskanje nikakor ni črno-belo. Udomačene živali ne posedujejo in upravljajo z ozemlji na enak način kot to počnejo divje. Trdno je prepričan, da to ni agresivno opozarjanje, temveč je praskanje obveščanje drugih o svojih prisotnosti – morda tako zmanjšajo verjetnost, da se na določenem ombočju srečajo. Med raziskovanjem pasjega obnašanja je Siracusa (sicer le anekdotično) opazil še, da je praskanje po tleh pogostejše pri živčnih, negotovih ljubljenčkih. To seveda ne pomeni, da nas mora zaradi praskanja skrbeti, saj je to povsem naravno obnašanje.
[/members_only]Maša Pirnat
Vir:
www.livescience.com
