Vsak odgovoren vzreditelj se že pred načrtovanim pasjim naraščajem temeljito pripravi na prihod pasjih mladičkov. Pregleda zdravstvene izvide pasjih staršev in primerja najboljše paritvene kombinacije, katerih rezultat bodo zdravi in lepi predstavniki pasme. Pred paritvijo se prepriča, da sta oba starša zdrava in nista prenašalca dednih bolezni. Prav tako pa poskrbi, da je psička pred paritvijo, med brejostjo ter po kotitvi v dobrem fizičnem in psihičnem stanju.
Na kaj moramo biti pozorni, če se odločimo za pasji naraščaj?
Na prvem mestu je psihično in fizično zdravje psičke, še preden se odločimo, da bo postala pasja mamica! Psička, ki jo nameravamo pariti, mora biti v dobri fizični kondiciji, fizično zdrava ter psihično stabilna. Dobro fizično kondicijo dosežemo z rednim gibanjem, redno nego ter prehrano, ki zadošča potrebam psice. Poskrbeti moramo, da ni kakorkoli ranjena. Poleg fizičnega zdravja in kondicije, pa mora biti psička tudi psihično zdrava. To pomeni, da ne sme biti nervozna ali plašna, prav tako pa ne sme biti agresivna, kajti takšne pasje matere pogosto vzgojijo mladiče s podobnimi vedenjskimi težavami. Psička tudi med brejostjo ne sme biti pod stresom, kajti njeni mladiči so posledično lahko čustveno manj stabilni.
Brejost pri psički traja v povprečju 62 oziroma 63 dni (načeloma pa lahko traja vse od 58 do 68 dni). To je čas, ko moramo svoji pasji prijateljici in bodoči pasji mamici nameniti še več pozornosti in skrbi. [members_only] Kljub temu, da je psička breja, se mora še vedno gibati. Najbolj primerni so umirjeni vsakodnevni sprehodi. Izogibati se moramo intenzivnim treningom, skakanju čez ovire ter kopanju v hladni vodi. Psico sprehajamo takrat, ko so zunanje temperature primernejše – izogibamo se mrazu in vročini. S sprehodi nadaljujemo tudi proti koncu brejosti, vendar naj bodo le-ti krajši. Popolnoma opustiti pa jih ne smemo, saj gibanje ugodno vpliva na delovanje prebavil, prav tako pa preprečuje zaprtje (zaprtje je namreč zelo pogosto pri psičkah v visoki brejosti).
Posebno pozornost moramo nameniti tudi prehrani. Psička bo namreč v tem obdobju potrebovala kvalitetno hrano, obrok mora biti bogatejši kot sicer. Prehrano prilagodimo najkasneje pred petim tednom brejosti, ko začnejo zarodki rasti hitreje. Na veterinarskih postajah in v trgovinah za male živali lahko kupimo popolno hrano za breje in doječe psice, jedilniku pa lahko dodamo tudi sveže meso, skuto in ribje olje. Psici lahko ponudimo dva ali celo tri dnevne obroke, vendar vseeno ne smemo pretiravati. Skupen dnevni obrok naj bo od 20 & do največ 50 % večji kot skupen obrok pred brejostjo. Prekomerna teža je tudi pri brejih psičkah problematična, vodi namreč v zvišanje krvnega sladkorja in predstavlja riziko za mladiče, poleg tega pa ima lahko predebela psička težave pri kotitvi.
Dolgodlakim psičkam lahko postrižemo dlake na zadnjem delu, tako da se mladički med kotitvijo ne zapletajo vanjo. Dlako pristrižemo tudi na trebuhu, okrog seskov.
Pred kotitvijo je potrebno psički priskrbeti varno, mirno in primerno mesto, kjer se bo lahko v miru pripravila na svoj pasji naraščaj. Najbolj primerni so kotitveni zaboji oziroma kotilnice. Kotitveni zaboj naj bo dovolj prostoren, najbolje je, če je dvakrat večji od ležišča, ki ga psička uporablja. Ne smemo pozabiti tudi na visoke stranice zaboja – višina stranic je odvisna tudi od pasme. Zaboj naj bo visok toliko, da mladički ne bodo mogli preplezati stranic. Na dno ter notranje stene položimo pralne materiale. Nikakor pa v kotilnico ne dajemo sena ali slame! Psički si namreč lahko poškodujejo nežne popke, poškodba popka pa lahko pripelje do hudega vnetja in celo smrti mladička.
Psički moramo omogočiti prost dostop do prostora, kjer bo opravljala potrebe. Če psička med brejostjo pogosteje urinira, ni to še nikakršen razlog za preplah! Maternica, v kateri se pridno razvijajo mladi kužki, namreč zaradi povečanja začne pritiskati na sečni mehur.
Zelo pomembno je, da psičko med brejostjo ter po kotitvi spremlja tudi veterinar, s katerim bodite dogovorjeni tudi, da bo v času kotitve dosegljiv, v primeru, da med kotitvijo pride do nepričakovanih zapletov.
Za odgovornega vzreditelja in njegovo družino je čas za čudovito potovanje ob spoznavanju in skrbi za čudovite male kepice in pridno pasjo mamico. Zelo pomembno je, da vzreditelj zelo dobro pozna razvojna obdobja v življenju pasjega mladička. Čas, ko je mladiček v oskrbi pasje mamice in vzreditelja je namreč zelo pomemben, kajti ravno od njegovega načina ravnanja z mladičkom je odvisno, kako se bo kasneje mladiček vklopil v življenje. Prvi tedni in meseci psičkovega življenja so namreč kritični za njegov nadaljnji in vseživljenjski razvoj. Med tem časom, ki ga psiček preživi ob pasjih sestrah, bratih, mami ter vzreditelju in njegovi družini, se mladi kužki naučijo govorice telesa ter družbenega ravnanja, ki ju bodo uporabljali do konca svojega pasjega življenja.
V leglu začnejo psički že oblikovati svoj dominanten ali podrejen odnos. In kljub temu, da lahko s primerno vzgojo pri kužku tudi kasneje dosežemo, da je dobro vzgojen, igra doba mladička izredno pomembno vlogo pri tem v kakšnega psa bo mladiček odrasel. Od kotitve do časa, ko mladiček zapusti leglo in odide v nov dom, je za kužke njihova pasja mamica ključnega pomena, saj vpliva na njihov psihični razvoj. Zato je bilo tudi v prvem delu omenjeno, da prestrašene, agresivne in drugače psihično manj stabilne psice niso primerne za nadaljnjo vzrejo.
Prvi dnevi (so izredno pomembni za preživetje kužkov)
Ko majhne kosmate kepice pokukajo na svet, je zelo pomembno, da jih temeljito pregleda veterinar. Najbolje je, če jih pregleda čim prej (takoj po kotitvi), ali najpozneje v roku nekaj dni po kotitvi. Le veterinar bo namreč vedel, ali ima kakšen mladiček prirojene hibe, od katerih je odvisno njegovo preživetje.
Psički se, ko pokukajo na svet, med seboj razlikujejo. Nekateri so večji, drugi manjši, eni težji in drugi lažji. Vsi pa so gluhi, slepi ter brez zob. Imajo že čut za dotik, okus in voh, ki jih pripelje do maminega mleka. To je obdobje, ko so mladički popolnoma odvisni od pasje mamice, kajti ne morejo še uravnavati telesne temperature, pa tudi izločanje urina in blata sta odvisna od spodbude matere. Tu nastopi še vzreditelj, ki poskrbi, da so temperature v kotilnici primerne. V teh prvih dneh življenja bodo mladički večino časa prespali, vmes jedli in nato spet spali.
Kljub temu, da večina vzrediteljev pozornost usmeri v mladičke, pa mora še vedno paziti na psičko. Poskrbeti mora, da je mirna, da ji je toplo, da je sita, ter opazovati, da je ne začnejo mladički preveč izčrpavati, kajti v tem primeru je pri skrbi za leglo potrebna tudi človeška pomoč. V prvih dveh tednih naj se dostop obiskovalcem omeji, da ne po psička pod dodatnim stresom, ki bi bil preko psičke prenesen na mladičke.
Prvi koraki, zobki in glasovi (kužki so stari 14 dni)
Po štirinajstih dneh začnejo mladički počasi odpirati svoje očke. Odprejo se tudi sluhovodi. Mladički se torej s pomočjo sluha in omejenega vida že začnejo sporazumevati s pasjimi bratci, sestricami in pasjo mamo. Rasti jim začnejo prvi zobki, postanejo bolj gibljivi in glasnejši. Postavljati se bodo začeli na noge in mahati z repki. Ker začnejo pri tej starosti dojemati okolico in zunanji svet, je pomembno, da imajo prve stike z ljudmi. Ker začnejo izločati brez pomoči mamice, gredo veliko in majhno potrebo počasi že opravljati izven svojega ležišča. Vzreditelj se mora v tem času začeti individualno ukvarjati z mladiči. Postopoma jih mora začeti navajati na novo okolje – to stori tako, da vsak dan za minuto položi mladičke na novo podlago in jih nato vrne v njihov prostor. V leglo dodaja tudi igrače, da pritegnite pozornost mladičev. Materino mleko je do tretjega tedna starosti mladičev še zadosti hranilno (če samici seveda ne primanjkuje mleka).
Socializacija in novi okusi (od 4. do 8. tedna)
Četrti teden je kritičen za socializacijo. Mladički so namreč že precej dojemljivi, zato moramo paziti, da izkušnje, ki jih doživijo, niso negativne. Ker je sluh že popolnoma razvit, je dobro, da uvedemo v njihovo okolico različne zvoke. Sprva tihe, kasneje glasnejše. Tako se bodo mladički začeli privajati na zvoke iz okolice, ki bodo prisotni skozi njihovo celotno življenje. Pomembno je, da vzreditelj poskrbi za prijetno socializacijo z ljudmi, paziti je potrebno, da kužki nimajo neprijetnih izkušenj zaradi drugih psov (bolje je, da se stiku s sosedovimi in drugimi kužki še izogibamo – nikoli namreč ne vemo, kakšno bolezen ali negativno izkušnjo nam lahko prinese drug pes). Vzreditelj in njegova družina pa ta čas dobi dodatno, zelo prijetno nalogo! Poskrbeti morajo namreč, da kužke božajo in dvigujejo v naročje, da se mladički navadijo na prijeten stik s človekom.
Ker bo pasji mamici začelo primanjkovati mleka, je to čas, ko je potrebno začeti z dodatnim hranjenjem mladičkov. To storimo tako, da mladičke kakšno uro po hranjenju pri materi odmaknemo od psice in jim ponudimo dodaten obrok. Dodatni obroki naj vsebujejo čim več beljakovin, vitaminov in rudnin. V ta namen lahko kupimo tudi posebno trdo hrano, ki je namenjena izključno mladičkom, ki jo prej obvezno namočimo v vodo, da se omehča. Psičkom pa lahko tudi sami pripravimo kašast obrok iz kravjega mleka, ovsenih kosmičev in skute, kasneje pa lahko dodamo tudi določeno zelenjavo in testenine.
Mladički bodo po petih tednih starosti postajali vedno bolj radovedni. Tudi tu ima vzreditelj zelo pomembno vlogo – delati mora namreč na pozitivni socializaciji kužkov. Poskrbeti je namreč potrebno, da so njihove izkušnje z drugimi kužki in z ljudmi nežne in pozitivne. Prav tako pa si mora vzreditelj vzeti čas ter vsakega mladička posebej opazovati. Tako lahko vidi v katero smer se razvija kužkov karakter, in na podlagi tega lahko morebitnim novim lastnikom pove kateri mladiček bi karakterno najbolj ustrezal družini.
Kužki se bodo počasi začeli privajati in odzivati na svoje ime. Do osmega tedna starosti bodo nato, zaradi izboljšane koordinacije, začeli uporabljati vse čute. Od materinega mleka pa jih je potrebno začeti odstavljati.
Čas za odhod (kužki so dopolnili 8 tednov)
In tako pri vsakem leglu pride osmi teden in čas, ko lahko mladički počasi odidejo v nove družine. Pri pasji mamici morajo mladički biti vsaj do dopolnjenega osmega tedna starosti in nikakor ne smejo v nove domove prej, kajti takšni kužki lahko kasneje zaradi tega trpijo pri navezovanju medsebojnih odnosov z drugimi živalmi in tudi z ljudmi.
Naloga odgovornega vzreditelja pa se tu vsekakor še ne konča! Mladičkov, za katere je tako ljubeče skrbel sam, kot tudi pasja mamica, ne sme oddati v roke prvemu mimoidočemu. O novih lastnik se mora trdno prepričati, kajti zagotovo si ne želi, da bo čez mesec dni ena izmed nadobudnih malih kepic končala v pasjem zavetišču, na verigi ali še huje – na cesti.
Bodimo odgovorni!
Če za pasjo mamico in njene mladičke ne moremo skrbeti tako, kot je treba, psičko sterilizirajmo! Že tako je preveč kužkov brez domov in zagotovo kot ljubitelji živali ne želimo, da bo prav zaradi nas to število še naraslo.
Za zdravje kužkov je nujno potrebno preprečiti in/ali odstraniti morebitne zajedavce!
Obrnite se na izbranega veterinarja tudi glede ukrepov za preprečevanje in/ali odstranjevanje zunanjih in notranjih zajedavcev ter glede cepljenja. Tudi sami smo z vprašanjem glede tega obrnili na Veterinarsko postajo Kočevje, kjer nam je dr. vet. med. Živa Viktoria Turk predstavila načrt odprave notranjih in zunanjih zajedavcev pri bodoči pasji mamici ter mladičkih. Na kratko ga bomo predstavili:
- Psičko moramo razglistiti 14 dni pred kotitvijo in nato še enkrat 14 dni po kotitvi.
- Pri 14. dnevih starosti in nato ponovno pri 4. tednih starosti, razglistimo tudi mladičke. Pri mladičkih nato postopek ponavljamo vsake 3 mesece.
- Cepljenje mladičkov proti kužnim boleznim je potrebno prvič opraviti pri 8. tednih starosti, drugič pri 12. tednih in tretjič pri 16. tednih starosti. Nato je potrebno psa cepiti enkrat na leto.
- Mladička cepimo proti steklini med 12. in 15. tednom starosti. Takrat se mladička tudi mikročipira.
Zunanje zajedavce je potrebno preprečiti pred kotitvijo. Če pa se slučajno zgodi, da opazite bolhe in klope, lahko pasjo mamico zaščitite z ampulo ali ovratnico, vendar se pred tem posvetujte z veterinarjem. Pri bolhah in klopih pri mladičkih pred osmim tednom ni priporočljivo ukrepati z raznimi šamponi, ovratnicami ali ampulami. Za ukrepanje se odloči veterinar, ko presodi, da je to potrebno.
[/members_only]
Sabina Vesel
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek