Ime
»Rodezijski« je dobil ime po afriški deželi Rodeziji, današnjem Zimbabveju, »grebenar« pa po svoji glavni značilnosti – grebenu oz. pasu dlake, ki raste v nasprotno smer in ga ponosno nosi na svojem hrbtu.
Zgodovina
Rodezijski grebenar je do zdaj edina priznana pasma Južne Afrike. Evropski priseljenci so pse, ki so jih pripeljali s sabo, križali z avtohtonimi, katerih izstopajoča značilnost je bila odlična lovska sposobnost, predvsem pri psih, ki so imel greben. Ni povsem jasno, katere evropske pasme so prispevale k nastanku današnjega grebenarja, omenja pa se psa svetega huberta, škotskega jelenarja, lisičarja, pointerja, angleškega hrta, mastifa, itd.
V zgodnjem delu svoje zgodovine je bil grebenar znan tudi kot Van Rooyenov levji pes, afriški levji lovski pes ali afriški levji pes, »simba inja« v jeziku Ndebele ter »shumba imbwa« v jeziku Shona. Prvotna naloga grebenarjev je bila izslediti divjad, predvsem leve ter jih z veliko spretnosti zadrževati do prihoda lovca, ki je leva nato ustrelil.
[members_only]
Prvotni standard pasme je leta 1922 osnoval F.R. Barnes, v Bulawayu v Rodeziji, temelji pa na standardu dalmatinca. Organiziral je srečanje, kamor so pripeljali vse takratne grebenarje, izbrali najbolj želene lastnosti posameznih psov ter sestavili standard. Le nekaj dni po tistem, ko je Barnes standard spisal, so ustanovili Klub rodezijskega grebenarja. Klub je leta 1924 prvič zaprosil za priznanje pasme pri Kinološki zvezi Južne Afrike (tedaj SAKU, danes znan kot KUSA) vendar so bili pri tem neuspešni. Do priznanja pasme s strani SAKU-ja je prišlo šele 4. februarja 1926.
Do konca druge svetovne vojne je bila pasma izven meja Južne Afrike skorajda nepoznana. Izjema je bila Velika Britanija, kamor je prvi rodezijski grebenar prišel že leta 1914. Istega leta je bil grebenar prvič predstavljen občinstvu, na razstavi ki je potekala v Kristalni palači, kot »eksotičen pes«. V Ameriko so rodezijskega grebenarja pripeljali šele po koncu druge svetovne vojne in sicer ameriški vojaki, ki so se borili v Južni Afriki. V Evropi so rodezijski grebenarji najprej osvojili Skandinavijo in Finsko, kamor so jih pripeljali iz Velike Britanije, sledile pa so jim Švica, Nemčija in v šestdesetih, nam najbližja, Italija.
Videz
V splošnem mora rodezijec predvsem dajati vtis, da zdrži premagovanje dolgih razdalj pri znatni hitrosti. Rodezijski grebenar je proporcionalen, močan, mišičast in velik pes, saj se plečna višina samcev giblje od 63 do 69 centimetrov, plečna višina samic pa med 61 in 66 centimetrov. Mogoče še najbolje splošen vtis povzame poznavalec pasme Stig Carlson, ki je zapisal, da je »edini ekstrem grebenarja, popolna odsotnost ekstremov«.
Glavna značilnost pasme, greben, je pravzaprav posledica napake podvojenega dela DNK na 18. kromosomu. Glede na standard je lahko pravilne ali nepravilne oblike, kar psu že na začetku začrta usodo ali bo primeren za vzrejo ali ne. Občasno se v leglih skotijo tudi mladiči brez grebena, ki so pravzaprav nosilci zdravega genotipa. Vendar se iz vzreje izključujejo in so marsikje žal obravnavani kot nepotreben višek. Do nedavnega je bilo celo v etičnih kodeksih nekaterih svetovnih klubov mogoče najti navodilo vzrediteljem, da se te mladiče humano usmrti. Na srečo se danes praktično noben pravi vzreditelj pasme tega ne poslužuje in takim mladičem najde ljubeč dom, kjer bo grel kavč in razveseljeval svoje lastnike na sprehodih ali športnih aktivnostih.
SLOVARČEK
BOX – zgornji del grebena nad kronama – kot je videti na risbah, je lahko pravilne ali nepravilne oblike (predzadnja risba med pravilnimi grebeni), lahko je č
isto neznaten pas nad kronama ali pa je velik, nikakor pa ne sme segati nižje od 1/3 celotnega grebena (prva risba pri nepravilnih grebenih – predolg box).
KRONE ali ROZETE – vrtinec; vedno sta dva, ne več, ne manj. Izrazitost ni pomembna, važno je, da je. Psi s premalo ali preveč kronami (tako kot vsi ostali z nepravilnimi grebeni) so iz vzreje izvzeti. Obstaja tudi možnost “polovične krone”, ki se smatra, kot da je ni.
DOLŽINA GREBENA – risbi 6 in 7 med nepravilnimi grebeni prikazujeta prekratek greben. Greben mora segati nekje od področja tik za plečkami, do višine kolčnih kosti.
OFFSET – je izraz, ki pomeni zamik kron (risba 3 med nepravilnimi grebeni)
RIDGELESS – odsotnost grebena
Poleg grebena je eden od zaščitnih znakov grebenarja tudi pšenična barva dlake, ki mora biti vedno osnova, odtenki pa gredo od svetlo pšenične do rdeče pšenične, nikakor pa ne sme biti barva mahagonijeva. Občasno se v leglih pojavijo tudi mladiči modre barve, ki pa ni priznana in so taki psi iz vzreje izključeni. Možno je tudi testiranje psov, ali so nosilci recesivnega gena za modro barvo. Obstaja tudi barvna različica »jetrnega nosa« oz. livernose, ki ga marsikdo na prvi pogled zamenja z madžarsko vižlo.
Nega in zdravje
Nega rodezijskega grebenarja je nezahtevna. Nekaterim psom je treba striči kremplje, zato je zelo priporočljivo da se ga na to navaja že kot mladička. Občasno je treba očistiti ušesa. Pri negi dlake bo dovolj, če ga enkrat tedensko skrtačimo ali pa pogladimo s krpo iz jelenove kože.
Dedna bolezen, ki je tipična za pasmo, je dermoidni sinus. Poenostavljeno povedano, je sinus napaka v zraščanju kože. Gre za kožni kanalček, ki sega v notranjost telesa (v najtežjih primerih lahko sega vse do hrbtenice), na površini kože pa ima izvodilo. Največkrat se pojavi med temenom glave in začetkom grebena ter med koncem grebena in korenom repa. na mediani liniji psa. Izkušen vzreditelj bo napako zatipal že pri mladičku v leglu in bo tudi na svoje stroške poskrbel za operacijo oziroma odstranitev. V nasprotnem primeru se sinus prej ali slej vname. Ker je bolezen dedna, ima tak pes absolutno prepoved vzreje.
Pri mlajših psih pogosteje srečamo demodikozo in pojave alergij, pri odraslih in starejših pa žal niso redki limfomi, avtoimune bolezni, težave s ščitnico, srcem in degenerativne bolezni skeleta.
Vesten vzreditelj bo svoje vzrejne pse dal pregledati tudi za nekatere druge bolezni: kolčno in komolčno displazijo ter OCD (osteochondritis dissecans – prisotnost okruška hrustanca v ramenskem sklepu), DM (degenerativno mielopatijo), EOAD (early onset adult deaffness), nepravilnosti na hrbtenici (spondilozo in LTV), ščitnico, srce in oči, ter tako skušal zagotoviti čim bolj zdravo vzrejo nadaljnjih generacij.
Značaj in vzgoja
Kot je bilo že uvodoma povedano, so bili ti psi uporabljani za lov na leve. Psi so morali leva samostojno izslediti in ga zadržati na mestu, ter se do prihoda lovca izogibati njegovim krempljem in zobem. Preživeli so samo psi, ki so hitro in samostojno sprejemali pravilne odločitve. Samo ti psi so nato imeli potomce. Hitro in samostojno razmišljanje je bila nujna lastnost za preživetje, in čeprav je večina grebenarjev danes v funkciji družabnika, je to še vedno njegova glavna značajska lastnost.
Zelo cenjen je bil grebenar tudi v funkciji čuvaja. Sledil je svojemu gospodarju in brez nepotrebnega laježa vselej opozoril, če je pretila nevarnost, vedoč, da je že njegov resen pogled in pojava dovolj, da prestraši nepridiprava.
Grebenar je bil vselej zelo spoštovana žival in je živel z lastnikom v hiši, medtem ko so drugi psi, navadno mešanci, prebivali zunaj. Zato se je od njega zahtevalo, da se bo v hiši obnašal nemoteče. Posledica te selekcije je, da so grebenarji izjemno umirjeni med štirimi stenami in lahko prespijo cel dan, ob čemer pa so razvili tudi izrazit občutek, da “preberejo svojo družino” – tako njene krepkosti kot slabosti.
Grebenar je torej multidisciplinaren, od nas pa je odvisno, katero njegovo lastnost bomo spodbujali in katero zavirali.
Če upoštevamo njegovo anatomsko strukturo, nam je takoj jasno, da imamo opravka z okretnim in hitrim psom, z dobro razvitim vidom. Če k temu dodamo še eno njegovih glavnih lastnosti – določeno stopnjo avtonomije v razmišljanju – je to odlična napoved za veliko količino dela, ki nas čaka pri vzgoji. Grebenarja ne moremo postaviti v isto vrsto z nekaterimi drugimi pasmami, ki kar čakajo na navodila svojega gospodarja, zato si moramo kar zavihati rokave!
Nerazumljen rodezijec
Tudi danes vse te značajske lastnosti grebenarja ostajajo kot zapuščina njegovih prednikov. Za nas pa to v praksi pomeni, da bomo morali vložiti veliko časa, potrpežljivosti in odločnosti v njegovo vzgojo. Ljudje se velikokrat zaljubijo v fizični izgled tega čudovitega, ponosnega psa, ne da bi se poglobili v značajske posebnosti in potrebe, ki, če smo čisto pošteni, niso majhne. Pasemski klubi in azili imajo žal precej primerov, kjer so ljudje precenili svoje zmožnosti in je potrebno za grebenarja poiskati novi dom.
Če boste torej v knjigah prebrali, da je skrb za psa velika obveznost, je skrb za grebenarja velikanska obveznost, brez vmesnih poti! In ko boste na ulici srečali lepo vzgojenega in socializiranega grebenarja, vedite, da je za tem velik vložek časa, potrpežljivosti in ljubezni njegovega skrbnika.
Grebenar v Sloveniji
Prvi grebenar je v Slovenijo prišel leta 1989 iz Češke, šele proti koncu devetdesetih pa smo zabeležili prva dva vpisa v Slovensko rodovno knjigo: pod številko 0001 samčka iz Hrvaške in pod številko 0002 psičko iz Slovaške, ki je leta 2003 postala mati prvim enajstim grebenarčkom, skotenim pri nas, v psarni Tshaka Marjana Šmida, na Hrušici. Od takrat beležimo v Sloveniji približno eno do dve legli na leto, s kakšnim letom premora, kar nekaj psov pa je bilo tudi uvoženih iz tujine.
Od leta 2007 deluje tudi Klub rodezijskih grebenarjev Slovenije. Klub, z glavnim namenom zaščite razvoja pasme in izmenjave ter nudenja informacij, združuje tako izkušene slovenske in tuje vzreditelje, kot tudi ljubitelje in novopečene lastnike, ter se trudi vsakemu od njih ponuditi nekaj zanimivega. Vsakoletni osrednji klubski dogodek je klubska razstava, kjer lahko vidimo nekaj trenutno najlepših grebenarjev, ki se potegujejo za naziv klubskega prvaka pri sodniku specialistu za pasmo. Letošnja, že 8. klubska razstava, bo potekala na hipodromu v Lescah, 20. junija. Kdor pa ni pristaš razstav, pa ima večkrat letno priliko, da se podruži z ostalimi lastniki na sprehodih, ki potekajo v okviru akcije »Grebenarji spoznavajo Slovenijo«.
[/members_only]
O avtoricah
Andreja Balkovec, aktivna sodelavka Kluba rodezijskih grebenarjev Slovenije (KRGS) na vseh klubskih razstavah od leta 2010, zdaj pa že 2 leti tudi kot najaktivnejša slovenska članica razstavljavka z zelo perspektivno psičko, uvoženo iz najuspešnejše italijanske psarne Harmakhis Wisdom. Andreja je tudi tajnica kluba in članica nadzornega odbora, ter najverjetneje tudi bodoča vzrediteljica.
Maja Turk, dr. vet. med. s specializacijo iz diagnostike in vedenjske problematike psov, pripravnica za kinološkega sodnika. V “svetu grebenarjev” je od leta 2000, lastnica grebenarja od 2006 in ustanovna predsednica KRGS. Od 2009 opravlja funkcijo Predsednice strokovne komisije, ki je zadolžena za prireditve, vzrejo, vzgojo in pomoč lastnikom, vzrediteljem ter bodočim lastnikom, vključno z vsemi vprašanji.. Do leta 2010 je bila tudi zelo aktivna razstavljavka in dosegla s psičko 2 šampionata, več kandidatur, ter opravila tudi izpit poslušnosti. V 2010 je imela psička rodezijskega grebenarja pod okriljem matične psarne Tshaka svoje prvo leglo, pred tem pa je vzrejala tudi pritlikave šnavcerje. Njena prva psička je žal mnogo prezgodaj poginila po trdovratni bolezni. Trenutno je lastnica dve leti stare grebenarke, ki je čudovita družabnica njihovi povečani družinici z dvema punčkama – triletnico in enoletnico.
Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek
