Aron se je prehladil in začel malo kašljati. Mogoče se dva dni bolj slabo počuti. Čas je, da ga peljemo k veterinarju, ki ga bo pregledal. Ta je ugotovil, da ima pljučnico. Prestrašeni gledamo, kako je to mogoče, saj je Aron le malo kašljal. Veterinar nas opozori na to, da Aron tudi težje diha, kar do zdaj sploh nismo opazili.
Pljučnica je resna bolezen spodnjega dela dihal. Pride do vnetja pljučnih mešičkov (alveol) ali samega pljučnega tkiva. Povzročajo jo lahko virusi, bakterije ali glivice, lahko pa tudi zajedavci (gliste). Pljučnica je lahko idiopatska, kar pomeni, da vzrok ni znan.
[members_only]
Pljučnico spremljajo klinični znaki, kot so:
Kašelj – lahko se pojavi, a ne vedno. Kadar je ta prisoten, je po navadi mehak. Pes izkašlja sluz, ki je lahko tudi krvava. Izkašljanju lahko sledi poskus izbljuvanja vsebine, kar je videti kot nekakšno davljenje, zato lastniki to lahko zamešajo z bruhanjem. Pes po navadi izkašljano vsebino pogoltne. Če smo pozorni, vidimo, kako po kašljanju nekaj pogoltne.
Utrujenost – pes je bolj umirjen kot po navadi.
Težko dihanje – dihanje pri pljučnici je po navadi pospešeno in plitko. Normalna frekvenca dihanja doma v mirovanju je do 20 vdihov na minuto. Pri pljučnici je to število povečano glede na resnost obolenja. Pri veterinarju naj bi bilo normalno število vdihov do 30 na minuto še normalno.
Potemnele sluznice – barva sluznice se pri pljučnici lahko spremeni iz rožnate na modrikasto, kar kaže na pomanjkanje kisika v krvi, saj pljuča ne morejo več v takšni meri izmenjavati kisika za ogljikov dioksid v zadostni količini. To privede do pomanjkanja kisika v krvi in modrikaste barve sluznic.
Vročina ali povišana telesna temperatura je lahko prisotna, vendar ni nujno.
Kako veterinar ugotovi, da gre za pljučnico?
Veterinar najprej klinično pregleda psa, s poslušanjem (avskultacijo) pljuč pa lahko sliši tudi povečane vdihe ali izdihe oziroma oboje, lahko pa sliši tudi »pokce« v pljučih. Pri hujših oblikah lahko takšne »pokce« slišimo tudi sami s prostim ušesom.
Nato mu odvzame kri, da vidi, ali ima morda povišane bele krvničke, in naredi rentgensko sliko prsnega koša. Število belih krvničk je velikokrat povišano, ni pa nujno. Na rentgenski sliki pa se vidi, kateri deli pljuč so oboleli.
Za končno diagnozo si veterinar pomaga tudi z izpirkom pljuč, ki ga mora opraviti pod splošno anestezijo. Izpirek pošlje na analizo, kjer ugotovijo, katere bakterije oziroma povzročitelji (zajedavci, glivice) so krivi za nastanek pljučnice.
Zdravljenje pljučnice
Virusna pljučnica se velikokrat kombinira z bakterijami. Virusno in bakterijsko pljučnico zdravimo z antibiotiki. Pravilno bi bilo, da bi vedno naredili izpirek pljuč, glede na vrsto bakterije in njeno občutljivost na antibiotik pa nato določili, s katerim antibiotikom bomo zdravili.
Pri drugih povzročiteljih – glivicah ali zajedavcih – izberemo ustrezna zdravila glede na vrsto povzročitelja.
Psa, ki večinoma samo leži, obračamo vsaki dve uri, da vsebina v pljučih ne zastaja samo v enem delu. Z obračanjem psa prisilimo v nekaj več gibanja, s tem pa tudi v nekaj bolj globokih vdihov in kašelj, kar pomaga čistiti vnetno vsebino iz pljuč.
Če pes ni zelo prizadet, ga tudi malo razgibamo, peljemo na kratek miren sprehod.
Skrbimo tudi za vlaženje dihalnih poti. Dehidrirane živali dobijo infuzijo, saj pomanjkanje vode v telesu povzroči večjo viskoznost izločkov, ki se težje izkašljajo. Neposredno vlažimo tudi dihalne poti. Lahko uporabimo tudi nebulizatorje, ki iz vode proizvajajo majhne kapljice, ki jih pes vdihava z masko, ali vlažilce zraka in navlažimo zrak v prostoru. Psa lahko zapremo v kopalnico po prhanju, kjer je veliko vlage v zraku. Dihalne poti vlažimo tri- do šestkrat na dan.
Fizioterapijo pljuč izvajamo po vlaženju dihalnih poti. S tem pospešimo izločanje izločkov. Psa trepljamo po prsnem košu od zadaj naprej s plosko malo vbočeno dlanjo. Tapkanje naj bo intenzivno, vendar neboleče. Od stene alveol in bronhov se zaradi tresenja odlušči več izločkov, ki se hitreje izločijo iz pljuč.
Pri resnih obolenjih bo pes nekaj dni preživel v bolnišnici, saj bo takrat dobival antibiotike v žilo, po potrebi pa še kisik.
Zdravljenje pljučnice traja dlje časa kot običajna vnetja, zato bo veterinar na podlagi rezultatov preiskav ob kontrolnih pregledih določil, koliko časa je zdravljenje pravzaprav potrebno.
[/members_only]
Mateja Plevnik, dr. vet. med.
Objavljeno v devetnajsti številki revije Kužek
