Carica iz Metuzalema
Pogledati v njene oči je, kot da bi pogledal v dve čokoladi. V dve Toffifee lešnikovi čokoladi okrogle oblike. Pa čeprav nista več mladi, je vseeno. Čokolada je pač čokolada. Sladka vselej. In tudi te oči, četudi štejejo že častitljivih skoraj enaindvajset pomladi, so še vedno navihane. Čas je čez eno oko že razpletel sivo mreno, a sijaj je še vedno rjav. In še vedno poblisne, kot je nekoč, skorajda že davno. Navihano, seveda.
»Mah, carica!« so besede, ki jih Matija Puž tako rekoč vedno izusti, ko beseda nanese ali ko pride v stik z Boni, psičko enega od njegovih prijateljev. Ker je zares carica v pravem pomenu te besede. Šteje, kot rečeno, namreč že blizu četrt stoletja, zaradi česar ji pripada tudi naziv metuzalemska, a je še kako zelo na tem svetu.
[members_only]
Zima življenja je sicer naredila svoje. Počasnejša je, manj okretna, z zmanjšano telesno maso, sem in tja s kakšno starostno tegobo, kot so slaba volja, zaspanost in podobno. A le sem in tja. Kosmata dama je namreč kljub vsemu še vedno povsem čistega in čilega duha. Ne pozna demence, še nikoli ni slišala za sklerozo, ne ve, kaj je pozabljivost. In še vedno ima rada dober prigrizek in še vedno se rada kdaj poveseli tudi pozno v noč ali celo v zgodnje jutro. Gorje, če je še polna luna ali če zamenja noč in dan …
Najbolj modrooki slovenski popevkar in šansonjer neverjetno bitje pozna že nekaj let. »Babše (smeh) je zame zakon od prvega dne, ko sem jo videl. In to res zakon, kajti v življenju še nisem videl takšnega unikata!« pravi. In Matija o njej ve povedati kar nekaj stvari.
Če začnemo na koncu. Pred tremi leti je bil skupaj z njo na nekajdnevnih počitnicah v Kostanjevici. Letos, denimo, je častitljiva miniaturna matrona začetek aprila deset dni preživela v toplicah in oddih bo ponovila jeseni. Čeprav se zaradi njenih let nekoliko bojijo različnih stvari in potovanj, ki utegnejo biti utrudljiva in preveč naporna, prapraprababica vožnjo v avtu odlično prenaša. Le namestitve na zadnjem sedežu kakšno leto in pol na vsem lepem ne trpi in ne dopušča več. Spredaj, na sovoznikovem ali voznikovem sedežu ali pa … Ali pa bomo kričali vso pot, da bodo iz okvirjev padla tudi odprta avtomobilska stekla. Zveni znano? Podobno majhnemu otroku? Starostniku? Morda. A podobnost je zgolj naključna. Gospa namreč v svojih željah, zahtevah in pričakovanjih ne popušča niti za milimeter, ne pozabi ničesar, kar si vtepe v glavo, predvsem pa se ne pogaja o ničemer. Ali bo tako ali pa bo vpitje, da na kup drve ljudje od blizu in daleč.
Kosmatega posebneža, kot je Boni v več pogledih in že skoraj starostni fenomen, je nemogoče opisati le z besedami. Ali pa vsaj zelo, zelo težko. Sicer zlato bitje, pa ne le zaradi barve svojega kožuha, ampak tudi značaja, utegne po ugibanjih sodeč v sebi poleg terierske imeti tudi cirkuško kri in gene. Druge razlage za to, kakšen cirkus zna povzročiti, ko ji nekaj ni po godu, namreč ni.
Zobje in planine
In čisto morda je v kakšnem morebitnem prejšnjem življenju bila velik pes ali pa medved. Njeni glasilki sta namreč v vseh teh letih nekoliko opešali, a s poudarkom na nekoliko, ne na opešanosti. Še vedno ima, če ne že izrazito močan, pa zagotovo prodoren in vztrajen glas. Zato se je najbolje vdati in ji ustreči v vsem pri priči, pa je volk sit in ušesni bobniči celi.
Ne le verjetno, ampak zagotovo je daleč najstarejši pes, ki se je kdajkoli pojavil na straneh naše revije. Ne nazadnje je brez dvoma tudi eden najstarejših na Slovenskem. In tudi eden najbolj fenomenalnih. Sterilizirana gospa ima namreč zelo dobre telesne izvide, pa čeprav je fizično opešana. Srček še vedno lepo dela, kolesca se vrtijo kot naoljena, z urinom ni težav. In verjeli ali ne, neuničljiva gospa ima tudi še vse zobe! Resnici na ljubo sicer že nekoliko slabe, z zobnim kamnom, kajti čiščenje pod narkozo bi lahko bilo tvegano, z zobno ščetko pa je mogoče najbližje priti na 12 metrov. Stanju primerno je gospa tudi zaprisežena gurmanka. Tek ima, da je veselje in da posode kar pokajo, le število obrokov je precej nepraktično razporejeno. Skoraj ne mine namreč jutro, ko v želodčku ne bi zakrulilo že ob peti ali celo pol peti zjutraj! In je zagnan vik in krik, da hrana skoraj sama leti v posodo! Da sploh ne začnemo govoriti o tem, da mora posoda seveda biti njena, ne katera druga.
Živahna pokojnica
Enaindvajset let … Matija se smeji, da lastnik pasje legende včasih reče, da je bežno poznala tudi Kremenčkove. In ve za zgodbo o tem, da so jo leta 2002 jokaje odpeljali na humano injekcijo. Še danes nihče ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo. Na vsem lepem, kot bi padla v komo. Nobenega znaka življenja, ampak kot krpa, ki jo mokro obesiš, da se posuši. Lastnik je kljub prizadetosti in šoku vzel dopust ter jo odpeljal v Laško k veterinarju. Zaradi divjanja po regionalni ovinkasti cesti, kjer je namesto predpisanih 50 vijugal tudi po 100 kilometrov, je podaril regres možem v modrem, ki so ga pošteno oglobili, a ker je šlo za ljubljenko … Potem pa, ko sta pridrvela do veterine, je »trupelce« na vsem lepem oživelo in v veterinarjevo roko neotesano zasadilo vse od prvega do zadnjega zoba! Štorijo o tem, da so ju dobesedno fizično napodili domov, bi na tem mestu izpustil, je pa res, da je za češnjo vsega lastnik Boni v slovo le nekaj pred tem v eni od slovenskih revij napisal poslavljajoči članek z naslovom Jesen, ki mineva. Leta 2002. Dvanajst let pozneje, leta 2014, je bitje še vedno na tem svetu. Živo in zdravo. In ta isti veterinarji se, kajpada, smejijo …
Čeprav je njeno življenje bistveno upočasnjeno v primerjavi s prej, to še ne pomeni, da je dolgočasno. Prav nasprotno. Budni ali dremajoči dan ne mine prav počasi. Še vedno gre rada tudi v hribe! Sicer zadnjih nekaj let pohajkuje in planinari v naročju, a kdo bi dlakocepil! Kaj namreč komu manjka, če udobno zleknjen in pestujoč se lahko nemoteno opazuje, kaj se godi naokoli? Nekoč je leta dolgo tekala naokoli s preostalimi tremi pajdaši, zadnjih nekaj let pa se po hribih raje »prevaža« v »dvigalu« iz rok. Sem ter tja, če je vendarle preveč zanimivo in vabljivo, se blagovoli spustiti tudi na trdna tla in postoriti nekaj korakov. Dokler, kajpada, ne ugotovi, da pravzaprav hodi. Ko jo prešine to spoznanje, se oglasi sirena …
Sicer pa je gospa, ki uživa v zimi življenja, med drugimi stvarmi v življenju preživela tudi kar enajst kosmatih prijateljev, med katerimi je večina prišla k hiši za njo! »Všeč so mi ljudje, ki vedo, kaj želijo v življenju. Ljudje, ki so borci. In videti je, da so takšne lahko tudi živali,« pravi Matija, ki pozna že kar nekaj dogodivščin pasje rjavolaske.
Vsak dan so nove zgodbe. Preveč jih je, da bi jih povzemali, kajti zapisati je mogoče vsako. A vendarle to ne gre. Ker je življenje, bodisi človeško bodisi živalsko oziroma v tem primeru pasje, knjiga. Knjiga, ne revija. In ne dvostranski članek. Ker se v še tako debeli knjigi nikoli ne da zapisati vsega. Življenje, v mladosti ali starosti, je mavrica, če si ga znamo tako narediti. In kaj pravzaprav sploh reči v zgodbi, kot je pričujoča? Je sploh treba kaj? Razen: »Boni, še na mnoga leta!«
[/members_only]
Roman Turnšek
Objavljeno v osemnajsti številki revije Kužek
