Že od nekdaj sem nora na pse. Ko sem bila majhna, sem ves čas listala edino knjigo o psih, ki sem jo imela, in proučevala pasme psov. Takrat mi je bilo vseeno, katero pasmo bi si izbrala, samo da je kuža. Če bi vedela, da bom pri svojih 26 letih živela s tremi kužki, bi verjetno hotela kar preskočiti vse otroštvo in najstniška leta.
Danes delim garsonjero s Kanom, Zaro in Mio ter fantom. Marsikdo si gotovo tega ne more predstavljati, saj smo zelo prostorsko omejeni. Psom je treba zato omogočiti veliko gibanja, kar pa zahteva veliko časa in energije. Poleg šolanja se je treba ukvarjati tudi z vedenjskimi problemi, ker so si psi, tako kot ljudje, med seboj zelo različni. Vsak ima seveda svoje fobije in zahteve.
Mia je plašna psička, ki ne mara pomivalnih strojev in rada straži naš balkon. Pri svojih sedmih letih se je že zelo umirila. Z veseljem izvaja pasje trike, pri šolanju pa je še vedno nekoliko trmasta. To pripisujem tudi njenemu lovskemu poreklu. Moja ljubezen do Mie je neopisljiva, priznam, da je pogosto ona tista izmed vseh treh psov, ki uživa največ ugodnosti. S tem se seveda moja avtoriteta zmanjšuje.
Zara je pri svojih treh letih na žalost doživela veliko neprijetnih situacij (od napadov psov, slabih izkušenj z ljudmi), njena plašna narava ter zaščitništvo do svojega krdela pa se pogosto izraža z agresijo. V naselju me zagotovo že vsi poznajo kot “tisto s pitbullom”. Velikokrat se počutim neprijetno, vendar vem, da pes vedno kaže svojo pristnost in zvestobo. Zato Zari nikakor ne smem zameriti njenega obnašanja. Pogosto pa se vprašam, kaj lahko še storim, da to obnašanje spremenim. Njen vzorec je že tako ustaljen, da bo treba za spremembe vložiti še veliko časa in dela. Po drugi strani pa je Zara talent za šolanje. Občudujem njeno motivacijo za delo, atletsko moč in vztrajnost. Užitek jo je gledati, kako lovi frizbi in žogico ter izvaja vaje pri Rally obediencu.
Kan trenutno šteje leto in pol. Je izredno občutljiv kuža, v puberteti. Kot pitbull deluje močan in neustrašen, vendar je v resnici zelo nežen kuža. Rad ima ljudi, s psi pa je zadnje čase pogosto v sporu. Je ravno pred izpitom B-BH (izpit za psa spremljevalca), ki ga bo opravljal v Kinološkem društvu Grosuplje. Njegov največji problem je ločitvena tesnoba. V bloku to predstavlja velik problem, saj je psa, ki neprestano joka in laja, težko pustiti samega. Trenutno pogojev za hišo še nimamo. Rešuje nas to, da svoje delo opravljam doma in sem zato ves čas prisotna. Zavedam pa se, da je treba ta problem slej ko prej rešiti.
S kužki je življenje vedno pestro. Vem, da brez moje in fantove ljubezni do psov življenje s tremi ne bi bilo mogoče. To zahteva veliko odrekanja in truda, pogosto tudi s finančne strani. Potovanja brez psov odpadejo, vsak dan se prehodi kar nekaj kilometrov, prostega časa skoraj ni oz. vedno vključuje delo s psi. Marsikdo občuduje, kako zelo rada imam pse, nekateri pa se sprašujejo, zakaj sem se v življenju tako omejila. Vendar vedno odgovorim, da so psi smisel mojega življenja in da ne bi bila nikjer drugje na svetu raje, kot z njimi v naši majhni garsonjeri ali na bližnjem travniku. Ni mi žal za pot, ki sem si jo izbrala, in če bi se morala ponovno odločiti, bi storila popolnoma enako. Mii, Zari in Kanu sem hvaležna za vse, kar sem se od njih naučila, pa tudi za to, kako so me spremenili kot osebo.
