Kot na Gregorjevo vse leto
Če vas zadnje čase morda na kakšnem prijetnem sprehodu pot zanese v bližino doma družine Saše Lendero, utegnete čisto zlahka pomisliti, da je Gregorjevo. Živžav, ki odmeva od tam, je namreč takšen, kot da bi se ženili ptički. Vriskanje, cviljenje, smeh. Pa ni Gregorjevo, čeprav so ptički tudi na njihovem vrtu in v gozdu, ki je nekaj korakov proč. Pri Saši imajo od nedavnega namreč novega družinskega člana. Pasjega, če smo natančnejši. Kosmato kepo pasme Cavalier King Charles španjel, ki sliši na ime Candy. Kadar, in če seveda zaradi veselega živžava, sploh sliši …
Saša Lendero, znana mačkarica, kot se reče, pa psa?
Ja, ja, tudi kužka smo sprejeli medse. Res smo do zdaj imeli predvsem mačke, a morda ne toliko zaradi tega, ker bi bila izrazita le mačja ljubiteljica, ampak ker je tako naneslo. Ves čas sem srečevala mačke, ki so nujno potrebovale pomoč – najprej veterinarsko in nato še posvojitveno. Večini sem uspela najti dober dom, nekaj pa jih je ostalo kar pri nas. Dolgo smo imeli tudi zlatega prinašalca, ki je imel veliko zdravstvenih težav tako fizične kot psihične narave, imel pa je neverjetno potrpljenje z vsemi začasno in stalno posvojenimi mačkami. Pred dvema letoma nas je pri petnajstih letih zapustil, zato sva se z Mihom odločila, da našo družinico razširimo s prav določenim kužkom.
Se pravi, da pes ni bil le trenutni navdih?
Ne, ne! Odločala sva se že nekaj časa, a počakali smo, da bo Aria dovolj velika, da sva z Mihom kos obema, pa tudi mački Azri, ki je večino časa najraje v hiši. Živalce postanejo družinski člani, zato moraš biti prepričan, da boš imel zanje dovolj časa, energije, ne nazadnje denarja, ter da boš svoj življenjski slog lahko prilagodil novemu članu. Za zdaj nam kaže odlično. Bomo videli … (smeh). Sicer pa neuspeh tu tako in tako ne pride v poštev!
Je bil kakšen poseben razlog, zakaj prav ta pasma?
Da. Ker smo imeli pri našem pokojnem psu Taru slabo izkušnjo, sem si želela zelo stabilnega kužka, pri katerem me ne bi nikoli zaskrbelo, če bi bil zraven otrok. Prej sem zaupala večini psov, po Taru pa sem dobila malo strahu. Poleg značaja, ki ga ima kavalirček, smo želeli kužka manjše rasti, ker bo hišni in bo z nami hodil tudi okoli. Je le drugače, če je v avtu ovčar ali pa majhna metlica za prah (smeh). Kljub temu da gre za manjšo pasmo, pa je še vedno pravi kuža.
[members_only]
Kot ljudje so si tudi živali med seboj različne. Tudi pri pasemskih so kljub nekim teoretičnim splošnim značilnostim odstopanja. Kakšna je Candy?
Srček, ki nam je prinesel toliko veselja, da težko povem. Po značaju je neskončno prijazna, nežna, razigrana, prilagodljiva, ubogljiva, crkljiva in vesela psička. Povsod jo lahko vzamemo s seboj, razen kadar nas čakajo dolge vožnje, hrup ali gneča, saj bi jo to verjetno utrudilo ali prestrašilo. Kot sem že prej omenila, za nas je to nadvse praktično.
Slišali smo, da pasja damica zahaja v restavracije. Je to res?
Res. Včasih, kadar se zgodi, da zaradi urnika doma preprosto ni časa za kuhanje, jo vzameva s partnerjem s sabo. Zanimivo in nadvse pohvalno je, da zaradi tega še nikoli nisva imela težav. Candy še nikjer do zdaj ni bila nezaželena. Mogoče tudi zato, ker je tako pridna, da je neopazna. Na klop poleg sebe dava njeno blazinico z dvignjenimi robovi in ji poveva, da je tam prostor. Čeprav je pri igri, na sprehodih in nasploh večino časa tako rekoč v zraku, je v tem primeru povsem mirna in tiha, kar se mi zdi zanimivo.
Kaj pa doma?
Ah, tam je pa druga zgodba. Doma je doma, tam ni treba biti tako fin (smeh)! Za zdaj ima dobrih pet kilogramov in čudovito paše v naročje (smeh). Najraje leži na Mihu, ker ima tam največ prostora. Ne moremo se zadržati, da je ne bi obsipali s poljubčki, jo ljubkovali, opazovali, občudovali in si vsak dan desetkrat povedali, kako je to kuža nad kužki! (smeh) Nadvse mi je všeč in je tudi zelo praktično, da se čudovito razume z vsemi štirimi mačkami, ki jih imamo in so čistokrvno uličnega porekla. Prav vse so bile zavržene, nekatere zapisane smrti … Sprejeli smo jih v dom in moram reči, da so ob sprejemu novega člana tudi one pokazale enako mero potrpljenja in gostoljubja. Res so bile do Candy zelo strpne že od prvega dne. Pa čeprav je to kdaj tudi izkoriščala (smeh). Za kavalirčke je značilno, da niso radi sami. Že družba mačke Azre je boljša od samote, a vseeno je ne puščamo same več kot uro. To nam uspeva tako, da jo velikokrat vzamemo s seboj po opravkih, sicer pa čez dan večino dela opraviva od doma. Zvečer, ko so nastopi, intervjuji ali snemanja, pa vse prepustiva mojim staršem, ki stanujejo nadstropje nižje. Tam je potem resna gneča, a se prav lepo »poštimajo« …
Praviš, da se z vama z Mihom lepo ujame, tudi z mačkami. Kako pa je z Ario?
Hčerka ima zdaj štiri leta in je že dovolj velika, da razume določene stvari. Štiriletnica in polletnica gresta krasno skupaj, tudi starostno. Aria sicer hodi po dveh, a če je treba, še vedno obvlada tudi po štirih. V Candy je povsem zaljubljena. Vesela sem, da ima občutek ter čut za živali. Z njo ravna zelo ljubeče in lepo, a vseeno jo morava malo omejiti, saj bi jo sicer ves čas objemala, božala, klicala, ogovarjala … Vsak dan nama pove, kako jo ima rada in da je ta naša Candy res ljubka psička.
Kako pa je videti vaš vsakdan zunaj? Čeprav je psica hišna, stanujete tako rekoč na deželi.
Srečo imamo, da stanujemo prav pod gozdom, tako da imamo sprehode na dosegu. Candy čez dan na približno dve uri eden od naju odpelje ven za nekaj minut, da opravi vse, kar je treba opraviti, enkrat na dan pa jo odpeljemo na daljši sprehod.
Z Mihom vzgajata istočasno otroka in seveda kosmatinca. Gre?
O, da, na srečo, čeprav ne pride kar samo po sebi. Candy je zelo učljiva. Trde vzgoje ne sprejema, zelo lepo pa se odziva na nagrade. Vsako stvar razume že po dveh ali treh poskusih. Zares lahko brez pretiravanja rečem, da smo dobili kužka, ki nam je resnično pisan na kožo ter skladen z našimi značaji in slogom življenja.
Znana si tudi kot ljubiteljica in zaščitnica živali. V preteklosti si večkrat povzdignila svoj glas in pri tem izkoristila tudi svojo javno prepoznavnost. Kako gledaš na to?
Žal je to ne le potrebno, ampak nujno. Pa ne le pri znanih, pri njih le še bolj pomaga, ampak tudi sicer nasploh. Žalostna sem, ko vidim, koliko živali je zanemarjenih ali celo mučenih, koliko je neodgovornih in brezsrčnih lastnikov. Jezna sem, ker naša zakonodaja preslabo poskrbi za reševanje in kazni ter pušča toliko lukenj, da se »ogabneži« vedno izmuznejo pravim in hudim kaznim. Žalostna sem tudi, ko berem o tem, kako nekateri vzreditelji pretiravajo v večanju določenih značilnosti, ki so zaželene za to pasmo, če se osredotočiva le nanjo. Kavalirčki naj bi imeli na primer majhne glave. Zdaj gre že tako daleč, da imajo mnogi neznosne glavobole, saj je lobanja premajhna. Najbolj šokantno je, da prav psički, ki imajo takšne hude zdravstvene težave, postajajo prvaki, zato jih namenoma razmnožujejo naprej ter tako namenoma in brezvestno, samo zaradi denarja in naslovov, povzročajo trpljenje. Meni se zdijo vse skrajnosti popolnoma nezdrave. Če je gobček preveč potlačen, živali težko dihajo, imajo zamašene solzne kanale in vnete oči, če so bučke premajhne, imajo živali glavobole, če so nogice prekratke, žival težko hodi … Narava je vse to vedno uravnavala in vzpodbujala lastnosti, ki so lajšale preživetje, ljudje pa se vedno vtikamo tja, kjer se ne bi smeli. In to ni prav! Pa če reče Saša Lendero ali kdorkoli drug …
[/members_only]
Roman Turnšek
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
