Zelo pogosto slišim, kako psi nagajajo in jezijo lastnike. Je tudi vaš takšen, da namenoma dela nekaj, kar vas jezi?
Vsi vemo, da obstajajo razlike med pasmami psov, pa tudi med mešanci. Precejšnje so lahko tudi med posameznimi psi znotraj iste pasme. Pasme so bile ustvarjene z namenom – večina psov je delovnih, ustvarjeni so bili za pašno ovac, lov na podgane, divjad in race, prinašanje, iskanje sledi, obrambo in podobno. Pse pogosto motivirajo že vonj, zvok in hitro premikanje objektov. To tudi pomeni, da so nekatera vedenja psov tipična za njih, zato lahko rečemo, da so tako »programirani«, da je to v njihovih genih. Ker ne morejo več opravljati svojih prvotnih nalog in nimajo dovolj zaposlitve, se lahko lotijo česa drugega. Lajajo na obiskovalce, lovijo otroke, preganjajo mačke, nekateri se potepajo po gozdu in vohljajo za sledmi srn, drugi pa bezljajo po pločniku levo in desno.
Seveda pa lahko okolje, predvsem pa mi z učenjem vplivamo na to, kako se bo pes vedel ter obvladoval svoje vedenje in čustva, kot je na primer strah. Ljudje smo veliko pasjih vedenj ustvarili z namenom, zato ni pošteno do psov, da se zaradi teh nanj jezimo in ga kaznujemo. Tistega, česar psa nismo naučili, tudi ne moremo pričakovati, da bo znal, na primer, da pride, ko ga pokličemo, če ga tega nismo dobro naučili. Če ga nismo naučili, kako naj se obnaša, ko srečuje druge pse, ni nujno, da se bo obnašal po naših merilih lepega vedenja. Pes, ki je imel slabe izkušnje s striženjem krempljev, ga je tega strah in umika tačko. Pes, ki je doma osamljen in vas pogreša, si lahko najde uteho v žvečenju predmetov, ki dišijo po vas.
Brez pomena je, da psu pripisujemo človeške značilnosti, na primer nalašč je to naredil, da me jezi. Pa res mislite, da je pes, medtem ko ste bili v službi, tuhtal o tem, kako bi vam jo zagodel in vas jezil, ko pridete domov? [members_only] To zahteva zelo veliko sposobnosti spomina, koncentracije, predvidevanja, načrtovanja in vživljanja v drugo osebo. Psi večino časa živijo v trenutku, v katerem so. Mi pa pogosto delamo nekaj, a smo z mislimi drugje kot v sedanjosti. Doma razmišljamo o težavah v službi, v službi pa o težavah s partnerjem.
Psi ne razmišljajo o tem, kar je bilo, kaj bi lahko bilo, kako vas jeziti in kaj bo rekla soseda. Živijo tukaj in zdaj!
Kljub vsemu pa nas neko vedenje pri našem psu zelo moti. Premislimo, ali je vedenje res treba odpraviti. Ali je le moteče ali je morda tudi nevarno? Zakaj nas to sploh moti? Lahko vseeno normalno živimo s tem? Če ne, ali ga lahko naučimo drugega vedenja in ga preusmerimo? Ali ima pes dovolj gibanja in mentalne zaposlitve? Ali lahko prilagodimo okolje in svoje vedenje tako, da do tega vedenja ne bi prihajalo? Morda potrebuje več pozornosti, gibanja in igre? Je pes zdrav? Ali smo pripravljeni spremeniti sebe, svoje razmišljanje in vedenje?
Vzgoja psa v prijetnega spremljevalca je pogosto tudi naporna, hkrati pa lahko zahteva precej prilagajanja s strani lastnika kot tudi drugih članov družine. Ne verjamem, da nam psi nagajajo zato, da bi nas jezili!
Želim si, da bi tudi preštevilni lastniki psov, ki mi tarnajo o tem, to nekoč spregledali in svojega psa spoznali v drugi luči.
[/members_only]
Anita Gosnik, univ. dipl. psihologinja
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
