Še veste, kaj se zgodi z zarečenim kruhom? Jena ga, na svojo srečo in našo nerodnost, večkrat dobi serviranega na njenem slastnem meniju. In če si vsakič znova obljubimo, da bomo zdaj res bolj previdni, nesrečen splet naključij, polnih rok in cvilečega malčka, prinese pasjo radost naravnost pred njen gobček. Tudi ta mesec sem v iskanju ključev odložila nakupovalno vrečko na terasi, nato šla v hišo iskat le eno malenkost, in ko sem se vrnila, je že navdušeno grizla svojo štruco. Ali lahko pes poje pol kilograma rženega kruha?! A če je to najhujše, kar se nam lahko zgodi, potem nam gre prav dobro. V resnici temu ni čisto tako. Ko se je ob oddaji zadnje kolumne Jena ženila, se je zgodil zelo nesrečen splet naključij – reševalci, ki so odpeljali našo mami, so pustili odprta tako njena vhodna vrata kot tudi zunanja na ograji. Vse prav, saj so med našim stanovanjem zgoraj in starimi starši spodaj na hodniku še dvoja vrata in tako je Jena varno spala v dnevni sobi. A tisti trenutek, ko sem bila zunaj, se je naš malček sredi noči zbudil in šel pogledat, kaj se dogaja spodaj, ter tako odprl še preostanek poti na svobodo svoji pasji prijateljici. Punca se ni prav nič obotavljala, ko so se odprla vsa štiri vrata na svobodo in je 16. dan gonitve šla vasovat. [members_only] Klici v temno noč so bili naslednji dve uri zaman, nato pa sem jo videla veselo maširat s postavnim nemškim ovčarjem. Pridna kraševka je sicer upoštevala odpoklic, a je prišla domov tako zelo poslinjena, da o njeni zabavi ni bilo dvoma. Odkrito: po tragični izgubi naše mami sem se novega življenja prav zares veselila. Tedni so minevali, zunaj je bilo vse bolj mrzlo, Jena pa je jedla in jedla in jedla. Trebušček pa se ni nič povečal. Zato pa so njene porednosti v tem obdobju rasle skupaj z luno: vsakič, ko sva se popoldan v naglici odpravili v vrtec po malčka, je zvito zaostala za mano, nato pa se odpravila na obisk k sosedovemu malamutu. Kakšno naključje, da imajo tam raj za potepuške pse – mačja hrana v izobilju je največja nagrada, zanjo pa se splača preslišati klic in si nakopati jezne poglede. A moja jeza se v najhujših okoliščinah konča z renčanjem nanjo, kar pa za večino vodnikov na pasji razstavi v Celju ne bi mogla reči. Groza, koliko ljudi svoje pse zateguje, udarja in maltretira, nato pa se minuto v ringu veselo smejijo. Večji je pes, bolj
frustrirani so videti lastniki. No, frustracije čakajo tudi lastnike kraševcev, ki so v »napačnem« klubu – ti ne samo, da pri večini slovenskih sodnikov težko zmagajo, včasih tudi v kategoriji brez konkurence ne dobijo dobre ocene. Cela kuhinja! A na koncu sva se z Jeno lahko pohvalili z zmago pri nemškem sodniku, odlično pasjo družbo njene hčerke in najboljšo priložnostjo za socializacijo vaškega kužka. In prav nasmejala sem se oceni »very friendly«. Če se spomnite, je bila ista psička v Trbovljah diskvalificirana zaradi renčanja. Name pa je renčal tudi neki pesjanar, ki je na hitro pogledal naslovnico koledarja Kraševec 2014, ki ga krasita Jena in David, ter se mu je zazdelo, da fantek vleče psičko za ustnico, in se ves ogorčen zgražal o slabi vzgoji staršev. Trenutek, ujet v toplem jesenskem popoldnevu, je le del čudovite zgodbe o prijateljstvu: malček se je igral s palico, kar je psička prepoznala kot povabilo k igri, stekla k njemu in mu ukradla igračo. Isti malček tudi njej včasih ukrade kakšno stvar, pa se punca prav nič ne sekira, tudi če gre za slastno kost, ne. Prijaznost do najbližjih naj vas ne zavede – drugi del njene osebnosti je prav pasji: ko je vrtnar, ki nam je pomagal oblikovati drevesa, prišel s polno brzino po orodje na njeno parcelo, je bil deležen pravega napada z glasnim laježem in njegovo srce je še dolge minute po srečanju bilo zelo hitro. Sama upam, da bo v letu 2014 hitro bilo tudi Jenino srce za kakšnega postavnega kraševca. Držim pesti, da takšne skrite želje deli tudi moj mož.
Jana Puhar
Objavljeno v petnajsti številki revije Kužek
