Pozor: hormoni! Začelo se je s pogostejšim markiranjem na sprehodu. Nato z renčanjem na sosedove psice. Potem je prišla težko pričakovana pojatev, prve kapljice krvi in štetje dni. 8, 9, 10 … Čas je za paritev! Bodoči mamici smo izbrali krasnega samca: ponosnega, košatega kraševca z odličnim pedigrejem in izvrstnim, prijaznim značajem. Če sva se z možem vanj zaljubila na prvi pogled, tudi naša punca ni potrebovala drugega: nad snubcem je bila navdušena. A kaj, ko je bil fant mlad – star je do dneva toliko kot Jena, zato nam brez pomoči dolgoletne vzrediteljice, ki smo jo našli v društvu ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev, najbrž ne bi uspelo. Tako si po štirih obiskih in dveh skokih spomladi obetamo male kepice. In ko se hormonsko stanje spet uravnovesi, si želimo nazaj tudi našo prijazno psičko. Renčanje na pse, kadar je na povodcu, ni namreč prav nič zabavno. Vem, tako enostavno se sliši: nagrajuj mirnost, vzemi kliker in priboljške ter se zabavaj. Toda po napornem delovniku si na sprehodu z malčkom in s kosmatinko želim samo – mir. O njem ni ne duha ne sluha, saj je naša nosečnica v obdobju velike požrešnosti. Najbolj ji tekne mačja hrana pri sosedih in to tako zelo, da bo na sprehodu nalašč zaostala in v trenutku moje nepozornosti brž stekla do njih. Mački je ne zanimajo, njihovi dišeči briketi pa so neustavljivo privlačni. Za to je soodgovoren tudi naš dedek, ki vsak večer, ko nese svojemu mačku hrano, pusti še čisto malo konzerve za Jeno, ki jo ponudi, seveda, naskrivaj, dejanje pa bo vztrajno zanikal. Toda pasje šape na ograji izdajajo porednosti. [members_only] So jih izdajale – v zadnjem mesecu je namreč tako vztrajno skakala na kljuko, da se je ta vdala. Namesto nje imamo zdaj posebne tehnike zapiranja in čakamo na tople dneve, da namestimo novo rešitev, po možnosti z daljšo življenjsko dobo. Moj mož je programer, ne ključavničar, zato ga popravila okoli hiše ne veselijo preveč. V grlu imam cmok, če pomislim, da ga bo treba čez nekaj mesecev vsak dan prositi, da bo popravljal škodo za šestimi, morda celo osmimi kepicami. Držim pesti, da ga bodo prikupne oči premamile. Obenem pa navdušile še kakšnega kinologa, ki bo v svoje 
»krdelo« prinesel slovenski ponos. Zelo si želim, da najdejo vse male Jenice skrbne lastnike, zato jim bom kliker dala že kar za popotnico. Pri nas je prinesel zares krasne rezultate, čeprav imamo hudo konkurenco: kraševka Hajdi je na priljubljenem spletnem portalu objavila že veliko posnetkov z nešteto triki. V teh nas brez dvoma premaga, v lepoti pa ne: na zadnji razstavi je naslova CAC in CACIB osvojila naša lepotička, ki je tako zaključila mladinski šampionat. Bravo, mi! No, ob koncu dneva ni pomemben noben naziv ne lepotni ne tisti iz poslušnosti. Ko se zvečer Jenica vdano stisne k svoji družini in pusti malčku, da zleze na njo, jo vleče za rep in raziskuje pasja ušesa, ostaneta samo še prijateljstvo in ljubezen. Kakšno jutro, ko po hinavsko steče do 
sosedov, na to sicer pozabimo, toda pasja duša ni prav nič kriva.
Na povodec in dobre priboljške v žep! Sreča na vrvici je preverjena rešitev, le uporabljati jo je treba. Ob redni uporabi se preverjeno ne zredimo, ne zbolimo in ne postanemo zagrenjeni. To zimo za nas ni bilo nobenega dodatnega kilograma, zato se s spomladansko dieto se ne bomo prav nič ubadali. Se lahko pohvalite s podobnimi rezultati? Pošljite jih na jana@kuzek.si
Veselim se vaših sporočil!
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v deseti številki revije Kužek
