Na mladiče psov se pršica z imenom demodeks (Demodex canis) prenese iz njihove matere prek tesnih stikov v prvih dneh njihovega življenja, ko jih samica neguje, ljubkuje in hrani. Za večino psov je to popolnoma normalen prebivalec njihove kože, s katerim živijo v harmoniji in jim nikoli ne povzroča težav. V primeru, ko se poruši naravno ravnovesje (zaradi nepravilnega delovanja imunskega sistema psa pogosto tudi genetska predispozicija), pa se demodeksi močno namnožijo in lahko povzročijo resno obolenje kože.
Bolezni rečemo demodikoza in pri psih lahko poteka na tri različne načine. Najpogostejša je lokalizirana demodikoza, ki se pojavi pri mladičih kot brezdlačno mesto, najpogosteje na glavi psa, lahko pa tudi kjerkoli drugje po telesu. V primerih, ko so ta mesta majhna (približno v velikosti evrskega kovanca), ko se ne pojavijo na več kot dveh različnih področjih na telesu in jih vseh skupaj ni več kot pet, zdravljenje ni potrebno, saj se spremembe same po sebi spet zrastejo z dlako. Seveda pa so potrebne redne kontrole pri veterinarju, da ne spregledamo možnega poslabšanja in da pravočasno zatremo bakterije, ki se lahko naselijo na takšnih spremembah. Pri lokalizirani demodikozi pričakujemo izboljšanje v enem mesecu, do popolne ozdravitve pa lahko minejo tudi trije meseci.
Brezdlačno mesto pri lokalizirani demodikozi
Pri nekaterih psih se iz majhnih brezdlačnih mest razvije tako imenovana generalizirana demodikoza, ko je prizadetih več večjih področij telesa ali skoraj celo telo, dlaka odpada, na kožo se naselijo bakterije, kar povzroči močno srbenje, praskanje in kraste. Koža tudi zelo smrdi in je lepljiva. Takšno obolenje je potrebno vzeti zelo resno, izid pa je odvisen tudi od starosti psa, ko se je bolezen razvila. Boljšo prognozo imajo psi, ki so mlajši od leta in pol. Pri starejših moramo biti pozorni na bolezni, ki bi lahko povzročile padec odpornosti (rakava obolenja, bolezni ledvic in jeter, imunske bolezni, hormonske nepravilnosti) in bile razlog za izbruh demodikoze. Psov, ki zbolijo za generalizirano demodikozo, ni priporočljivo pariti.
Kljub temu da je demodikoza včasih videti grozno, obolelih psov ni potrebno izolirati, saj se ne prenaša na ljudi in druge pse prek stika. Mladiči naj bi v prvem tednu življenja »sprejeli« vse demodekse, ki potem srečno živijo na njihovi koži. Kot že rečeno, se prekomerno namnožijo le v določenih primerih.
[members_only]
Tretja oblika bolezni je demodikozni pododermatitis, ki prizadene pasje šape in se pogosto pojavi v kombinaciji z bakterijskim vnetjem.
Kako bolezen diagnosticiramo? Demodeksi živijo globoko v dlačnih foliklih. Veterinar vzame tako imenovani kožni ostružek (s skalpelom popraska po koži) in ga temeljito pregleda pod mikroskopom.
Demodex canis pod mikroskopom
Kako zdravimo generalizirano obliko? Najpogosteje s sirupom, ki vsebuje ivermektin in ga glede na telesno težo psa predpiše veterinar. Tega zdravila ne smemo dati psom pasme collie, škotski ovčar, avstralski ovčar in vsem, ki so mešanci s katero od teh »ovčarskih« pasem, saj so ti psi izredno občutljivi na ivermektin. Drugi način je nanašanje raztopine amitraza na kožo psa. Do popolnega ozdravljenja včasih mine več mesecev, potrebno je zdraviti tudi z antibiotiki in razkužilnimi šamponi, da ukrotimo bakterije in glive na koži. V času zdravljenja priporočam dodajanje vitaminov in maščobnih kislin (omega 3 in 6), ki kužku pomagajo izboljšati imunski odziv in obnoviti izpadlo dlako in prizadeto kožo.
[/members_only]dr. Tina Roškar, dr. vet. med.
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
