Če se tudi vam pogosto zdi, da je vaš kuža kot vaš otrok, da je pravzaprav vaš »kosmati otročiček«, vam znanost lahko razloži tudi, zakaj je temu tako. Nove raziskave namreč kažejo, da psički s prodornim strmenjem v naše oči aktivirajo pri ljudeh enak hormonski odziv, ki nas povezuje z dojenčki. Zanimivo je, da je to prva študija, katera dokazuje hormonski povezovalni učinek med človekom in drugo vrsto in ki nam lahko s še drugega vidika pomaga razložiti, kako so psi tisoče let nazaj postali naši družabniki.
Strokovnjak Brian Hare, ki preučuje kognicijo psov na univerzi Duke v Severni Karolini, o ugotovitvah te študije pravi, da so neverjetne, saj na podlagi izsledkov vidimo, da »so se psi »polastili« sistema človeških vezi«. Odkritje bi po njegovem mnenju lahko pripeljalo do boljšega razumevanja, zakaj so psi v tako veliko pomoč ljudem z avtizmom ali posttravmatsko stresno motnjo. Da imajo psi izredno sposobnost za interakcijo z ljudmi, je znano in tu ne govorimo le o sprehodih in igrah, včasih se zdi, da nas kužki lahko razumejo na način, kot nas ne razume nobena druga žival. Hare izpostavi, da si ljudje in psi med interakcijo gledajo v oči, kar je znak za razumevanje in naklonjenost (ki ga, zanimivo, njihovi najbližji sorodniki volkovi, vidijo kot znak sovražnosti).
[members_only]Povezave med psom in človekom so vzbudile pozornost tudi japonskih strokovnjakov za pasje vedenje, kjer je behaviorist Takefumi Kikusui izvedel laboratorijsko raziskavo o oksitocnu, hormonu, ki igra veliko vlogo pri vzpostavljanju materinske vezi z otrokom in je povezan tudi z zaupanjem ter altruizmom. Ko mama namreč gleda v oči dojenčka, se stopnja oksitocona pri njem zvišuje, kar posledično pripelje tudi do višje stopnje pri materi. Zdi se, da ta pozitivna neskončna zanka ustvarja močno čustveno vez med materjo in otrokom v času, ko se otrok ne more izraziti na druge načine. Kikusui se je spraševal, ali enako velja tudi za odnos med človekom in psom, kjer je o svojih ljubljenčkih povedal, da jih obravnava bolj »kot partnerje kot pa hišne ljubljenčke«.
Z namenom ugotoviti, zakaj so nam psi tako blizu, so Kikusui in sodelavci v laboratorij pripeljali 30 sodelujočih z njihovimi kosmatinci. Raziskovalci so najprej zbrali vzorce urina tako skrbnika kot psa, nato pa so sodelujoče prosili, da se 30 minut aktivno ukvarjajo z ljubljenčki. Večinoma so se crkljali in se pogovarjali s psički ter gledali v oči drug drugega. Po pretečenem času je ekipa raziskovalcev znova vzela vzorce urina. Očesni stik je imel velik vpliv tako na pse kot na skrbnike. Tisti, ki so najdlje strmeli v oči kužka, so doživeli kar 300 % povečanje ravni oksitocina, prav tako se je pri psih raven povečala za 130 %.
Rezultati so pokazali, da interakcije med človekom in psom izzovejo isto vrsto pozitivne povratne zanke oksitocina, kot jo vidimo pri mamicah in dojenčkih, zato se počutimo tako blizu svojim kosmatim prijateljem (in oni nam). Jessica Oliva, doktorska študentka na univerzi Monash v Avstraliji meni, da je »oksitocin definitivno igral vlogo pri udomačenju psov«. V svojih raziskavah je dokazala, da hormon povečuje sposobnost psov za razumevanje človeških namer. Odnos se seveda ne gradi v mehurčku, ampak pri psih raven oksitocina povečuje tudi hrana in igranje, zato kljub temu, da mi nanje včasih gledamo kot na svoje dojenčke, oni nas ne obravnavajo nujno kot svojih staršev. Bolj pravilno nas v odnosu vidijo kot odlične prijatelje, ob katerih se dobro počutijo.
[/members_only]Maša Pirnat