Mala črna kepica, ki kobaca naokrog s svojimi
bratci in sestricami, se preriva z njimi pri mamičinih seskih in zadovoljno hlača po travi, še ne ve, da ji je bila namenjena prav posebna vloga, vloga zvezde, zvezde vodnice v življenju nekoga tudi prav posebnega.
Z nestrpnostjo smo v društvu SLO-CANIS, kjer šolamo pse vodnike in pse pomočnike, čakali na informacijo, da so se skotili mladički. Pričakovanja so bila velika, saj smo glede na genetiko, okolje in izkušnje bili skoraj prepričani, da bo to leglo zanimivo in da bo v njem vsaj en potencialni pes za šolanje za psa vodnika.
In res smo kmalu opravili prve teste, kjer je še posebej izstopala črna labradorka Dona. Bistra, učljiva, nežna, crkljiva, prva pri plezanju iz ogradice, prva pri igri, prva pri skledi, družabna in vesela. Lahko bi bila razstavna krasotica, kandidatka za psa asistenta ali pa tudi čudovit hišni pes in družabnik. Glede na vse njene sposobnosti smo se odločili za zahtevno šolanje psa vodnika.
[members_only]Napočil je čas odhoda v nov dom. Obdobje nove vrste socializacije se je pričelo. Ničesar nismo prepustili naključju. Vrsta, čas, način in trajanje iger, učenje hišnih pravil in omejitev, sožitje z drugimi domačimi živalmi, pticami, sosedovimi mačkami, druženje z otroki in odraslimi, hoja na povodcu, ure hranjenja, učenja in počivanja – vse to je potekalo nadzorovano. Dnevnik opazovanj, posebnosti, napredka in doseganja zastavljenih terminskih ciljev se je hitro polnil. Zelo smo bili zadovoljni z Doninim napredkom in potencialom, ki je kar vabil k nadgradnji osnovnih veščin. Prestala je tudi vrsto drugih testov in vstopila v program šolanja psov vodnikov. Tako učljivega in veselega psa še nismo imeli. Še posebej, ko je po uspešni vaji dobila priboljšek za nagrado, ji je gobček razvleklo od ušesa do ušesa.
Dober glas seže v deveto vas in tako so se oglasili predstavniki tuje šole za šolanje psov vodnikov in pomočnikov. Dona je šla na novo pot. Letalo, vlak in avtobus je bila za njo mala malica. Novo okolje, nove ljudi in druge pse je sprejela zvedavo, veselo in zaupljivo. To nam je omililo cmok v grlu, ko smo se brez nje vrnili v Slovenijo. Kajti vsaka pasja tačka, ki jo spremljaš eno leto, pusti velik odtis v srcu. In ta praznina boli.
Prve dni smo bili redno v stikih; kako je prespala sama v drugem svetu, kakšni so novi učitelji, kako se znajde z dosedanjim znanjem, če nas pogreša … Spodbudne novice, da Dona obvlada celo paleto znanj, da je vodljiva, da lepo napreduje, so praznino olepšale in nismo bili več v skrbeh zanjo.
Potem pa šok. Čez nekaj mesecev so prišla nenavadna obvestila. Dona vleče na povodcu. Dona se ne razume z drugimi psi. Dono je ugriznil pes. Dona je agresivna. Dona ni primerna za program vodnika, niti za pomočnika. Dono dobite nazaj … Naša vprašanja niso dobila razumnih odgovorov.
Poznooktobrski večer, že skoraj noč. Kot sirotico Jerico, s culico, so prepakirali Dono iz enega prtljažnika v drugega, se poslovili in že jih ni bilo več. Brez informacij, znajdite se, kakor se vam zdi. Dona seveda zmedena, vendar še vedno prisrčen pes. Skočila je v naročje in polizala po licu. »To je ta agresivna zverina?« nam ni šlo v račun. Najprej počitek, jutri pa bomo videli, smo si rekli.
Prvi cilj je bil vzpostaviti ravnotežje in dati Doni občutek varnosti ter sprejetosti in ljubezni. Sprostiti jo in jo navaditi spet na novo spodbudno okolje z novimi izzivi. Radovedno in zvedavo, z željo po ugajanju in pohvali je še isti večer osvojila srce inštruktorice v »prehodnem domu«. Čisto zares je vzela svojo vlogo psice pomočnice ter neumorno kazala, kako zna odpreti in zapreti vrata in predale. Vsebina je bila pod kontrolo, nogavičke je prav veselo prinašala v roko ter z migajočim repkom pričakovala pohvalo. Tudi petič in petnajstič. Spremljala nas je iz sobe v sobo, nosila copate, čakala na vsak migljaj, da se bo kaj dogajalo in bo lahko sodelovala. Pridna punca. Pravi srček. Vse dokler nismo šli na sprehod. Neverjetno, kako se je lahko v tisočinki sekunde prelevila v adrenalinsko nabitega psa, ko je opazila kakšnega psa na sprehodu ali za ograjo. Lajanje, vzpenjanje na povodcu in vlečenje … Kdo bi si mislil, kaj je nastalo iz povsem socializiranega psa v desetih mesecih neustrezne vzgoje.
Glavni cilj prevzgoje je bil razumeti vzrok, ki je Dono napeljal v tako vedenje, jo pomiriti in ji pokazati nadomestno vedenje ob izdatni nagradi. Razumeti je morala, da vsi psi niso slabi in da ji nihče ne želi slabega, da obrambno vedenje ni potrebno in da so psi lahko tudi njeni prijatelji.
Po skopih informacijah iz tujine smo si nekako le uspeli sestaviti približno sliko dogajanja. Neustrezno so jo uvrstili v »pasji vrtec«, medtem ko je že imela končano »akademijo«. Dolgočasila se je, saj ni bilo dovolj mentalnih izzivov zanjo. Njen sprehajalec ni bil dovolj vešč učenja in ji ni dopuščal stikov z drugimi psi. Mlad pes mora imeti tudi čas za igro in druženje z njimi, da se nauči tudi pasje govorice in obnašanja. Ker ji je to manjkalo, si je vedno bolj želela takih stikov, ki pa ji jih niso dovolili. Pričelo se je vlečenje do ograj, da bi psa vsaj povohala, kar bi morali zaznati in jo ustrezno motivirati za drugo obnašanje in ji ob ustreznem času nameniti tudi stik s psi. Ko jo je nekoč napadel pes, se je kasneje seveda sprožil obrambni refleks v morebitnih prihodnjih priložnostih za stik. Brez ustrezne kontrole se je vsak sprehod samo še stopnjeval v neželeno vedenje. In po nekaj mesecih je bilo že daleč izven kontrole in želenega obnašanja.
Dva tedna zelo intenzivnega dela z Dono, izgradnja motivacije z nagrajevanjem, utrjevanjem pozornosti do vodnika, sprehodi s »haltijem« in na kratkem povodcu ter polnimi žepi priboljškov mimo vedno večjih izzivov so dali rezultate. Vse doživeto – od samotnih travnikov, »nepasjih« ulic, hiš s prijaznimi nezainteresiranimi psi, do hiš z gosto živo mejo in psi na drugi strani, do sprehodov s srečanji z drugimi psi na povodcih podnevi in v mraku – je pomenilo pravi način za izboljšanje Doninega vedenja. Ni se več počutila ogroženo in vznemirjeno. Vedno uspešneje je premagovala svoje prejšnje odzive in vedno bolj umirjeno hodila mimo psov, veselo gledajoč vodnika in pričakujoč pohvalo, kako dobro je to naredila. In seveda priboljšek, ogromno priboljškov. Navsezadnje je biti pri vodniku s polnimi žepi boljše kot pa se »napenjati« ob ograji na pse, ki ji nič nočejo.
Glavni preizkusi so potekali čez dan. Starejša, izredno socializirana in umirjena ter psihično trdna psička reševalka Šana je bila tista, ki se je z Dono kontrolirano srečevala na vedno bližji razdalji, se ji pustila povohati in jo sama povohala. Kmalu sta ležali skupaj, jedli iz iste roke, skratka, Dona se je spomnila tega, kar je že znala.
Tako smo dobili ponovno dober občutek, da Dona ni izgubljen primer, da lahko še napreduje in da ji značaja slabe izkušnje niso omračile in pokvarile. Še vedno je odlična psička, primerna za družinskega psa, odlična spremljevalka pri vseh človeških aktivnostih in krasnega značaja.
S pomočjo Društva za pomoč živalim Lajka sta se nam oglasila potencialna nova lastnika. Temeljito smo se pogovorili, predstavili vse posebnosti in zahtevnost nadaljnjega dela ter pomembnost doslednosti in pozitivnega spodbujanja ter nagrajevanja. Že izkušena pasja lastnika sta se takoj navdušila nad črnim gobčkom, pa tudi Dona je kar veselo lezla v nova naročja in navdušeno kot vedno sodelovala pri posvojitvi.
Sedaj ima nov dom. Nov poklic. Pasja družabnica. Za vedno. Z vsem svojim pasjim srcem. In veselim repkom.
[/members_only]
Alenka Galun, CANIS
