Tako v zgodovini kot tudi danes živali v človekovem življenju igrajo pomembno vlogo. Ljudje smo bili, še posebej v preteklosti, od živali odvisni. Poleg hrane, obleke in prevoza so bile živali v mnogih kulturah po svetu tudi v središču verskega čaščenja. Tradicionalna vloga medsebojne odvisnosti se je sčasoma spremenila, saj so živali v vedno večji meri naši družabniki. Kako pa se je prijateljski odnos med psi in ljudmi sploh razvil?
Prazgodovinske skupnosti
V prazgodovinskih skupnostih so bili primitivni ljudje in živali povezani kot lovci in plen, živali so torej obravnavali predvsem kot vir hrane in oblačil. Dolgo je veljalo prepričanje, da je bil volk prva žival, ki je doživela prehod iz divje v udomačeno, in naj bi bil prednik vseh današnjih psov. Najnovejše raziskave pa dokazujejo, da si psi in volkovi delijo skupnega prednika in da psi torej niso udomačeni volkovi. Da bi raziskali evolucijsko pot udomačevanja psov, so raziskovalci primerjali genome sivih volkov in različnih pasem psov, ki so živele na različnih delih sveta, in ugotovili, da so se evolucijske poti psov in volkov ločile med 9.000 in 34.000 leti nazaj. Poleg tega si volkovi in psi delijo tri »sestrske« genome, kar dokazuje, da imajo oboji skupnega prednika in psi torej niso le udomačeni volkovi.
Od prvih dni udomačitve so ljudje pse učili številnih nalog, kot so lov, varovanja doma in črede. Čeprav so takrat ljudje v psih videli bolj kot ne le korist, pa dokaze o prijateljskem odnosu najdemo že 12.000 let nazaj. Arheologi so namreč v paleolitski grobnici v severnem Izraelu našli ostanke človeka, ki je bil pokopan z volčjim (oz. pasjim) mladičkom. Roko pokopanega človeka so našli postavljeno tako, da je slonela na rami živali, iz česar so strokovnjaki izluščili globoko naklonjenost v času življenja.
Antične civilizacije
[members_only]Postopoma je človek preusmerjal svoje življenje iz nomadskega lova v kmetovanje. Pred približno 8.000 leti je bila ta sprememba najbolj izrazita na t. i. področju rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu. Delovni psi so bili na tem področju zelo cenjeni.
V nekaterih starih civilizacijah so imeli psi kulturni pomen – posebno v posmrtnih obredih in ritualih. Bili so mnenja, da mora duša umrlega preiti skozi psa, da bo lahko dosegla posmrtno življenje. Ta zgodnja prepričanja o povezavi med psi in smrtjo so postopoma prešla v prepričanje, da lahko psi ljudi ubranijo smrti.
V stari Grčiji pa so imeli psi vlogo zdraviteljev v templjih. Grki so namreč verjeli, da imajo psi sposobnost zdravljenja različnih bolezni. To starogrško vlogo psov lahko razumemo kot predhodnika naših sodobnih terapevtskih psov.
Lastništvo psov je bilo v teh časih povsem običajna praksa tudi med vladajočimi družbenimi razredi oz. med elito. O tem govorijo tudi hieroglifi iz časa starodavnega Egipta, ki prikazujejo faraone med številnimi psi. Statusni simbol pa so psi predstavljali tudi na dvoru kitajskega cesarstva ter med grškimi in rimskimi plemiči. Vzporedno z razvojem civilizacij je odnos med človekom in živaljo postajal vedno bolj simbolen, verski, delovni in kulturni. Vloga psov pa se je subtilno preusmerila v vlogo človeških družabnikov.
Srednji vek
V srednjem veku so bili psi priljubljeni predvsem med aristokracijo in višjo duhovščino. Med plemenitimi damami so bili pogosti majhni psički, ki so jih lahko imele v naročju, moški plemiči pa so se navduševali predvsem nad lovskimi psi, ki so bili simboli statusa in moči. Da pa srednjega veka ne opisujemo zaman kot temačnega, dokazuje tudi dejstvo, da so se med ljubljenčke bogatašev in njihove lastnike, vmešali cerkveni dostojanstveniki, ki so z izgovorom, da naj plemiči hrano raje namenijo revežem, želeli izničiti morebitno pogansko čaščenje živali. V času, ko so inkvizitorji imeli največjo moč, so marsikaterega plemiča zaradi pasjega družabnika obtožili krivoverstva. V času lova na čarovnice, so domače živali videli kot simbole hudiča in so bile že same po sebi dokaz o krivdi.
Vzpon pasjih ljubljenčkov
Pasji ljubljenčki med srednjim slojem in meščanstvom do poznega 18. stoletja niso bili pogosti. Skrb za pse kot družinske člane se je med množicami uveljavila šele v 19. stoletju. V tem času so ljubljenčki postali nekakšna povezava med človekom in naravo. Tudi takrat pa psi niso bili »primerni« za nižje sloje, saj se je oblasti zdelo, da lastniki psov tako zanemarjajo svoje družbene dolžnosti.
Psi v sodobni družbi
V današnji družbi imajo kužki številne vloge – od statusnega simbola, delovnih psov in družinskih članov oz. družabnikov. Psi marsikomu predstavljajo tudi kanal za izražanje svoje osebnosti, saj izbira pasme psa veliko pove tudi o značaju in življenjskem slogu lastnika. V zadnjih letih se, predvsem v zahodnih družbah, ljudje vedno bolj zavedamo pomembnosti odnosa med psom in njegovim lastnikom – poznamo terapevtske, pozitivne učinke tako na psihični kot na fizični ravni – in psičke dojemamo kot odlično družbo za nas in naše najbližje.
[/members_only]
Maša Pirnat
