Julija se je končalo 17. svetovno prvenstvo reševalnih psov v Chastru v Belgiji. Naši tekmovalci so dosegli izjemne rezultate, kar znova dokazuje, da spadamo v reševalni veji kinologije v sam svetovni vrh. Andrej Žunič iz Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj je s psom Haronom zasedel 3. mesto v disciplini iskanje izpod ruševin. Uspeh Žuniča so dopolnili še Sebastijan Leban iz Enote vodnikov reševalnih psov Slovenije z 11. mestom, Jure Pribičevič z Lanom iz Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj s 15. in Igor Leban iz Društva za reševalne pse Nova Gorica z 18. mestom. Vsi so tekmovali v iskanju izpod ruševin.
Revija Kužek se je pogovarjala z Andrejem Žuničem, ki je s psom Haronom zasedel tretje mesto na svetovnem prvenstvu.
Reševalni psi spadajo v sistem, namenjen pomoči ljudem ob naravnih nesrečah in iskanju pogrešanih. Kako pa gledate na to kot tekmovalno disciplino?
Res je, naša osnovna naloga je stalna pripravljenost ob iskanju pogrešanih oseb ali pomoči ob naravnih katastrofah. Tekmovanja so namenjena preverjanju psihofizične pripravljenosti reševalnega tima. Pravilniki so sicer v nekaterih disciplinah nekoliko neskladni z realno uporabo psa, saj zahtevajo tehnično popolno shemo. Nikoli ne tekmujemo eden proti drugemu, ampak se trudimo narediti najboljše predstave s svojimi psi, na koncu pa mesto določi seštevek točk.
Ali vam uspeh na svetovnem prvenstvu predstavlja velik uspeh?
Seveda. Uspeh je potrditev dobrega dela v klubu. Vedno iščeš stik s svetovnim vrhom. Na svetovnem prvenstvu 2009 v Romuniji smo ekipno dosegli drugo mesto, letos pa je odličen dosežek uspel nama s Haronom. Pomembno se mi zdi, da psa s treningom pripraviš do stalne pripravljenosti skozi njegovo kariero. Lep dokaz, da je to mogoče, sta Jure in Lan, ki sta dosegla pozitiven rezultat že na petih svetovnih prvenstvih zapored.
Omenili ste pomen treningov. Kje in koliko trenirate?
Delo s psi je nekoliko specifično. Težko ga ovrednotiš z urami, psa ne moreš nikoli postaviti v kot kot na primer žogo ali lopar. Delo s psi je način življenja. To vam bo potrdil vsak vodnik. Treningi se začnejo za mizo. Treba je slediti vsem novostim, izsledkom raziskav in dobro načrtovati delo. Ob polnem delovniku potrebuješ dobro organiziranost dela, saj lahko sam v reševanju narediš zelo malo. Treningi potekajo na poligonu, v gozdu, veseli pa smo vsake ponujene zapuščene hiše, deponije ali stavb v rušenju. Včasih se je treba za dober trening odpeljati kar daleč, kar zahteva veliko časa in denarja.
Katera pasma psa je za tako delo najprimernejša?
Zanimivo je, da je na svetovnem prvenstvu reševalnih psov pasemska raznolikost največja. Vsak vodnik ima svojo pasmo, ki jo zagovarja oziroma se z njo najbolj ujame. Pomembno je, da ima pes dobro genetsko osnovo. Biti mora dovolj stabilen, to pomeni notranje trden, in imeti dobre nagone. Pozneje je vse odvisno od dela. [members_only] Psu moramo pravilno razviti in usmeriti nagone, ga dobro motivirati, zaposliti, poskrbeti za dobro fizično pripravljenost, predvsem pa moramo dobro poznati učni proces. Ob dobri genetiki in inštruktorju je lahko uspešnih veliko število različnih pasem.
Kaj pa resnične akcije?
Na leto imamo v našem klubu med deset in petnajst akcij. Vsi se jih redno udeležujemo. Smo prostovoljci, zato je treba to uskladiti s službo. Poleg akcij teh akcij imava v klubu dva člana opravljeno licenco za mednarodne posredovanje. Dva naša člana sta sodelovala tudi pri pomoči ob potresu na Sumatri. Vsako leto se udeležujemo akcijskih in mednarodnih vaj, ki so najboljši kazalnik dela in pripravljenosti timov.
[/members_only]
Objavljeno v drugi številki revije Kužek
