Če imamo v življenju res veliko srečo in je naš kuža zdrav kot riba, je edini obisk veterinarja letno cepljenje. Dejstvo je, da moramo kot odgovorni lastniki psa cepiti proti steklini, saj je to zakonsko predpisano, poleg tega pa obstajajo še druga cepiva – proti kužnim boleznim –, ki pa niso obvezna. Tako se nam porajajo vprašanja, ali vseeno cepiti ali ne. Je mogoče cepljenje nepotrebno in tako samo izguba denarja, mogoče za našega kužka celo škodljivo, ali pa je boljše preventivno cepiti tudi proti kužnim boleznim?
Pod kužne bolezni spadajo: pasja kuga, parvoviroza, kužni kašelj, virusni hepatitis in leptospiroza. To so hude bolezni, ki najbolj prizadenejo mlade in starejše pse ter pse z oslabljenim imunskim sistemom, nevarne pa so lahko tudi za odrasle zdrave pse. Zdravljenje je pogosto dolgo in naporno, izid pa negotov. Kljub temu da je cepljenje proti steklini obvezno, pa je veliko večja možnost, da bo naš pes prišel v stik z eno od kužnih bolezni kot pa s steklino, saj so zaradi vakcinacij divjih živali primeri te krute in neozdravljive bolezni v Sloveniji izjemno redki. Vendar mnogo ljudi še vedno ne cepi svojih psov. Zakaj je temu tako in ali obstajajo tudi negativni stranski učinki cepljenja?
[members_only]
Mladičke moramo v prvih mesecih življenja večkrat cepiti. Režim cepljenja se malenkost razlikuje glede na njihovo poreklo – če je mati redno cepljena, je potrebno njene mladiče proti kužnim boleznim cepiti le dvakrat, če pa ni cepljena oziroma tega ne vemo, pa mladiče cepimo trikrat. Ko kupimo ali posvojimo pasjega mladička, nam mora odgovoren vzreditelj ali zavetišče podrobno razložiti načrt cepljenja, katerega se ga kot vesten lastnik trdno držimo. Cepljenje nato obnavljamo po navodilu veterinarja in trenutne zakonodaje. Če je bil pes proti steklini cepljen tri leta zapored, lahko nadaljnje cepljenje obnavljamo na dve do tri leta, odvisno od navodil proizvajalca posameznega cepiva, vendar moramo pri tem paziti, da psa nujno cepimo najkasneje do datuma, ki nam ga določi veterinar. Tudi če zamudimo en sam dan, se cepljenje smatra za prvo in moramo znova ponavljati postopek vakcinacije tri leta zapored. Če se teh pravil ne držimo in psa ne cepimo proti steklini, smo, ne glede na naše prepričanje in mnenje o cepljenjih, v prekršku. Na žalost kljub vsemu še vedno obstajajo lastniki psov, ki tega ne jemljejo dovolj resno, v zadnjem času pa se je pojavilo še tveganje pri nepremišljenem uvozu pouličnih psov iz držav bivše Jugoslavije, kjer je steklina še vedno prisotna – dobronamerni ljubitelji psov žival na hitro in brez potrebnih cepljenj in zdravstvenih pregledov uvozijo v Slovenijo, morebitna okužba psa s steklino pa tako predstavlja izjemno nevarnost za okolico. Posvajanje brezdomnih psov je sicer pohvalno dejanje, vendar mora biti v skladu s predpisi uvoza živali.
Cepivo za kužne bolezni načeloma obnavljamo vsako leto, vendar pa tudi to prilagodimo našemu stilu življenja oziroma tveganju, s katerim se s psom soočamo – na primer cepivo proti leptospirozi, nevarni bolezni, ki hudo prizadene organe in se s psa prenaša tudi na človeka, deluje le okrog šest mesecev. Kužne bolezni so na žalost še vedno prisotne, nevarno pa je še posebej v mestih, kjer je velika gostota psov in se okužbe lahko hitro širijo med populacijo, če ta ni precepljena. Nekatere bolezni so v porastu med drugim tudi zaradi uvoza nezdravih mladičev iz držav vzhodne Evrope, kjer rejci na »pasjih farmah« množično redijo pse v grozljivih pogojih in jih s pomočjo preprodajalcev po nizkih cenah prodajajo pri nas.
Poznamo več tipov cepiv – proti steklini, kombinirano cepivo proti kužnim boleznim ali pa kar koktajl, ki vsebuje vse našteto. O najvarnejši metodi cepljenja našega psa se moramo posvetovati z veterinarjem, ki bo pregledal zgodovino cepljenj našega psa in ocenil njegovo trenutno fizično stanje. Cepljenje s koktajlom cepiv je za naš žep seveda najbolj ekonomična rešitev, je pa za pasji organizem tudi najbolj obremenjujoče. Najbolj učinkovito je cepljenje proti steklini in kužnim boleznim ločeno, v razmaku vsaj enega meseca. V tem razmaku ima imunski sistem našega kužka dovolj časa, da si opomore. Pred vsakim cepljenjem je potrebno psa razglistiti, saj prisotnost črevesnih parazitov zmanjša učinkovitost cepiv. Vsako cepljenje je, kot druga sintetična zdravila, poseg v organizem in velik pritisk na imunski sistem, zato cepimo samo zdrave živali. Prav tako se ne cepi brejih in doječih psic, pa tudi gonečih se psic, zaradi stresa in s tem povezanega padca odpornosti. Nekateri psi lahko na cepivo razvijejo alergično reakcijo, ki se po navadi pokaže šele pri drugem ali celo poznejšem cepljenju. Simptomi so zatekanje, bule po telesu, oteženo dihanje, srbečica … Pojavijo se po navadi kmalu po cepljenju, v takem primeru je potrebno psa nemudoma odpeljati k veterinarju. Pes ima alergično reakcijo na določen tip cepiva, zato moramo poskrbeti, da naslednjič cepimo z drugim cepivom. Bolj pogosti in tudi manj nevarni stranski učinki cepljenja pa so bulica na mestu vboda, slabo počutje in morebitno bruhanje. V vsakem primeru pa moramo nekaj dni po cepljenju pozorno spremljati počutje in obnašanje našega psa.
Čeprav obstajajo možnosti, da se naš pes na cepljenje odzove negativno in občuti stranske posledice, pa moramo vseeno previdno pretehtati možnost, da pes zboli ravno za kakšno od bolezni, proti kateri obstaja cepivo. V tem primeru bodo zdravljenje in z njim povezani stroški občutno bolj naporni, negotovo pa je tudi dolgoročno zdravje našega psa. Pluse in minuse neobveznega cepljenja moramo zato zelo dobro poznati in se zavedati tveganja.
[/members_only]
Andreja Fegeš
Objavljeno v osemindvajseti številki revije Kužek
