30. april je mednarodni dan posvojitev psov iz zavetišč. A ker je april še daleč, to ne pomeni, da ne bi mogli kužka iz zavetišča posvojiti že danes. Marsikdo se za posvojitev psa iz zavetišča ne odloči zato, ker ne želijo psa, za katerega ne poznajo informacij o njegovi zgodovini, ali pa jih je strah spoprijemanja z morebitnimi travmami, ki jih tak kužek ima. Pa si poglejmo 5 najpogostejših mitov in predsodkov o posvojitvi psa iz zavetišča.
Mit št. 1: Psi iz zavetišča so agresivni, plašni in duševno ranjeni in imajo zdravstvene težave
Mnogi ljudje verjamejo, da so živali, ki se znajdejo v zavetišču, nekako »duševno poškodovane« ali agresivne. A to ni res. Živali, ki končajo v zavetišču, so tam po večini zaradi ljudi in ne zaradi lastne krivde. Bodisi jih je moral lastnik oddati zaradi selitve, finančnih ali zdravstvenih težav, zaradi smrti lastnika, ali zato, ker so se jih enostavno naveličali. Večina psov v zavetišču je že prej imela dom in po večini niso agresivni. Tisti, ki pa kažejo znake agresije, so prešolani in se jih ne odda, dokler ni njihovo vedenje stabilno. Sicer pa je pri pasjem obnašanju bolj kot zgodovina in iz kakšnega okolja pes prihaja, pomembno njegovo trenutno vedenje in zdravje. Take informacije pa so dobro znane in jih osebje, ki dela v zavetišču, z veseljem deli z morebitnimi novimi skrbniki.
[members_only]Mit št.2: V zavetiščih so psi mešanih pasem
Populacija živali se od zavetišča do zavetišča razlikuje. A da bi bili v zavetišču le psi mešanih pasem, je laž. Najpogosteje se v zavetišču znajdejo labradorci, nemški ovčarji, pit bulli in psi različnih ter tudi mešanih pasem. Zato ne moremo trditi, kakšne pasme so po večini v zavetišču, saj je možno tam najti vse, od čivave do dalmatinca in mešancev.
Mit št.3: Kupiti psa pri vzreditelju pasme je varnejše, kot posvojitev psa iz zavetišča
Tisti, ki so mnenja, da je bolj varno kupiti psa pri vzrediteljih, ker ti poznajo krvno linijo in zgodovino psa, se motijo. Ravno zaradi čistopasemskega razmnoževanja imajo pasemski psi pogosto genetske motnje in predispozicije za zdravstveno problematiko. Četudi so krvne povezave in družinska zgodovina uporabno orodje za določanje vrednosti psa, pa s tem ne moremo predvideti vedenja, ki ga bo pes imel. Preprosta resnica je da, ko posvojimo psa iz zavetišča, rešimo življenje in naredimo prostor za naslednjo rešeno žival.
Mit št.4: Pristojbine za posvojitev iz zavetišča so predrage, posvojitveni proces je pretežak in počasen
Zahteve, politika in postopki posvojitve se razlikujejo od zavetišča do zavetišča. Vendar pa več zavetišč sodeluje pri pogovorih ali odprtih posvojitvah – sistem, ki ne cilja na trde in počasne politike posvojitve, temveč se osredotoča na posvojitve, ki temeljijo na pogovorih in so namenjene temu, da se vsak, ki pride v zavetišče, počuti spoštovan in iz njega odide bolj izobražen. S tem se želi vodstvo in delavci zavetišča prepričati, da se kužek odda pravim ljudem in da se nikoli več ne bo znašel pri njih.
Mit št.5: Vse živali v zavetišču so stare, zato se z njimi ne bomo tako povezali, kot z mladički
Zavetišča imajo v svojih vrstah živali, ki so različno velike in različno stare. Tukaj je pomembno poudariti, da starost ni odločilni dejavnik pri tem, koliko ljubezni nam bo ta žival dala, koliko ljubezni ji bomo dali mi in ali se bomo z njo povezali. Če niste prepričani, vprašajte koga, ki je že posvojil starejšega psa.
[/members_only]Drobne Deja
