Moja čudovita izkušnja prvega dela v tujini se je začela čisto spontano. Preko elektronske pošte sem dobila povpraševanje po veterinarskih tehnikih na organizaciji za dobrobit živali na Cipru in en dva tri sem že letela na sončni Pafos.
Najprej sem v Pafiakosu delala s pasjimi in mačjimi brezdomčki prostovoljno, nato pa so mi ponudili redno službo. Poletje 2014 je odločilo. S fantom sva počitnikovala v Pafosu, med obiskom na kliniki pa so še njemu ponudili službo in oktobra sva postala člana njihovega številnega tima.
Delala sem na kliniki z malimi živalmi, fant pa je svoje nove izkušnje pričel nabirati v zavetišču na oddelku s konji, osli in kozami.
Zaposlena sva bila pri organizaciji za dobrobit živali Paphiakos animal welfare. To je skupnost prostovoljcev in zaposlenih, ki vsak dan skrbijo za odvržene in mučene živali, jih pozdravijo (ali jim omogočijo human konec) in jim skušajo najti ljubeč dom z odgovornimi lastniki.
Na kliniko so vsak dan prihajali novi zavrženi kosmatinci – največ je bilo psov in mačk, tu in tam pa so ljudje prinašali ježke, ptice, celo zapuščene želve, enkrat pa smo dobili tudi mladega muflona. Veliko zanimivih primerov in neverjetnih zgodb. Skozi delo sem bila priča grozljivim prizorom zavrženih živali (mladiči, polni klopov, shirani psi, en pes je bil najden z ovratnico, zažrto globoko v vrat …), ki sem jih do tedaj videla samo preko spleta. Veliko trenutkov žalosti in ogorčenja ob pogledu na te primere in vedno znova zgroženje, česa so sposobni storiti ljudje nedolžnim bitjem, po drugi strani pa veseli trenutki živalic, polnih volje do življenja in pravih borcev za življenje. Ob kakšnem žalostnem trenutku so bili v zgornjem nadstropju klinike mladički, ki so me s svojo spontanostjo, nerodnostjo in igrivostjo vedno spravili nazaj v dobro voljo.
V svojem delu sem zelo uživala, čeprav je bilo včasih naporno ob koncu delavnika »prebaviti« kakšne grozote, ki so bile na seznamu tu in tam. Krasen je občutek, ko žival iz obupnega stanja spremljaš skozi njen napredek, še boljši pa je občutek, ko ta žival dobi skrbnega lastnika. Med delom sem se naučila in poizkusila veliko novega, pa tudi zaposleni so me – v stilu grške kulture – lepo sprejeli in si vzeli čas za vsa moja vprašanja.
IZ KLINIKE V ZAVETIŠČE
Zavetišče je razdeljeno v oddelke (pasji, mačji, oddelek za velike živali in oddelek z glodavci) in se zelo razlikuje od naših zavetišč. Gre za veliko ograjeno površino s hiškami. Ko vstopite vanj, vas pridejo pogledat radovedni osli ali kakšen konj, nato pa vas pot pripelje do pasjega oddelka.
Kar mi je bilo tu najbolj fascinantno, je to, da psi niso vsak v svojem boksu, ampak so vsi skupaj. Seveda ima to svoje prednosti (več prostora, manj stresa za psa) in slabosti (v smislu higienskih razlogov in rizika prenosa morebitnih še neizraženih nalezljivih bolezni), ampak tu sem prvič videla pasji svet z njihovo hierarhijo in odlično funkcionalnost in neproblematičnost te. Seveda so bili tudi psi razdeljeni v skupine. Mladiči v enih prostorih, večje pasme na dvorišču, mali psi v drugem ograjenem prostoru, psi pasme pitbul, ki so že veterani zavetišča, pa so bili izolirani od drugih psov. Pitbuli so bili v večini najdeni tavajoči, z očitnimi poškodbami pasjih bojev. Sicer do ljudi niso bili problematični in so zato še vedno v zavetišču (kljub morebitni nevarnosti in nepredvidljivosti, ki so jih povzročili boji in neprimerna vzgoja). Do ljudi, ki vedo, kako pristopiti in kako se obnašati s tako travmatiziranim psom, so popolnoma neproblematični in v upanju, da se najde kakšen človek, ki bi sprejel ta izziv (in tudi se najde vsake toliko časa) so v zavetišču že nekaj let, čakajoč na ljubeče lastnike.
Pri pasjem zavetišču pozabiš na čas, ko gledaš vse te mile očke, ki bi naredile vse, da bi šle domov s kakšnim obiskovalcem zavetišča.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
