Otrok je velika odgovornost, s tem bi se strinjali vsi. Prav tako pa je velika odgovornost tudi hišni ljubljenček.
Sama že dolgo nisem imela časa prebrati kakšne knjige in še dalj časa nisem nič napisala, zato bom pisala te vrstice kar tako – “po pameti”, kot bi rekel moj sinček, in upam, da vam bo moje razmišljanje o dojenčkih in psih vsaj malo všeč, mogoče pa bo koga tudi opogumilo, če si morda postavlja vprašanje, kako gredo skupaj dojenčki, otroci in psi.
Najprej je bila kraljica mojega in Juretovega doma le muca Dee-Dee, potem je prišel k nama kuža Grim. Ko je bil ta star eno leto, je na svet prišel moj sinko Timi. Grim ga je oboževal, saj ga je vzljubil že v mojem trebuhu. Prav zanimivo je bilo, da se je s prihodom dojenčka na svet spremenil tudi Grimov odnos do mene; zanj nisem bila več ista. Ampak to je druga zgodba. V glavnem – nasprotovala sem vsem, ki so bili mnenja, da bo moral pes od hiše, ker je lahko nevaren za majhnega otroka. In tako sem bila ponosna novopečena mamica z dominantnim pasjim samcem, rolerji in vozičkom skoraj vsak dan v mestu, kjer so se nekateri zgražali nad tem, kako spravljam dete v nevarnost, drugi pa so me občudovali. [members_only] Prvih deset mesecev od rojstva je bilo pravljičnih. Nobenih drugih obveznosti kot sprehod in nekaj gospodinjskih opravil. Potem sem dobila službo. Na hitro sem se morala privaditi na nov urnik. Pred službo hiter sprehod, dete v varstvo in potem veselo na delo. Velikokrat je prijateljica Vesna poskrbela za to, da je Grimi lahko veselo tekal po travniku in se igral z Gino (Grimova pasja BFF), medtem ko sva bila z Juretom v službi. Pa tudi on je pomagal pri sprehodih, če je le mogel. Smo se pač znašli na vse možne načine.
Ko smo se privadili na ta ritem, sem bila pripravljena na nov izziv in nekaj mesecev kasneje smo v naš dom sprejeli še štiri leta starega Bliska, madžarsko vižlo, ki nima obstanka. Vsi smo se morali privaditi na novega člana. Timi je kmalu spoznal, da niso vsi kužki tako nežni kot Grim, jaz sem imela zdaj trop, Dee-Dee pa je kmalu po prihodu Bliska hudo zbolela in morali smo jo evtanazirati. Blisk je hitro vzljubil novi dom. Spoznal je veliko pasjih prijateljev, ugotovil, da so sprehodi dolgi, da plavamo, rolamo, kolesarimo, se hranimo dvakrat dnevno in imamo pasje postelje kar v stanovanju. (Najbolj nenavadno zanj je bilo, ko ni mogel kar lulati, kadar ga je pač prijelo, ampak je moral počakati, da smo se odpravili ven.) Ob vsem tem je začutil varnost in ljubezen.
Začela sem prebirati članke, listati knjige in gledati oddaje o psih, da bi se naučila kar največ o tem, kako obvladati dva, tako različna psa. Naučila sem se veliko o tem, kako opaziti opozorilne znake, ki jih kaže pes ob nelagodju, preden bi morda prišlo do ugriza. Postala sem bolj pozorna na obnašanje psov, ko je bil v bližini Timi, in nikoli jih nisem puščala same. Grim je sicer zelo potrpežljiv in prilagodljiv pes ter se krasno znajde v vseh vrstah gibanja. Smo pa morali delati na njegovi dominanci in še vedno delamo na ločitveni tesnobi. Ko sta psa sama doma, joka in laja, dokler ne pridemo, in zgrize vse, kar je plastičnega, lesenega, pa tudi kreme in otoške plenice. Blisk je v stanovanju vedno komu za petami, na povodcu vleče, in tudi s kolesom nismo dovolj hitri zanj.
Ko sem ostala brez službe, sem imela spet več časa, ki sem ga posvetila otročku in psoma. Hodili smo na dolge sprehode v gozd, kjer sta bila psa spuščena in sta uživala v vseh pasjih rečeh. S tem sem dobila dodatne zaposlitve, kot je kopanje takoj po sprehodu, ker sta se povaljala po kakšni dišavi, ali pa obisk veterine, ker si je eden porezal tačke. Vedno je bilo kaj novega in vsak dan smo delali na vzgoji. Sprehodi so bili včasih bolj stresni kot prijetni, zato smo velikokrat izbrali hitrejšo opcijo – kolo in rolerje.
Timi je šel z dvema letoma v vrtec. Takrat sem imela na razpolago nekaj ur samo za druženje s prijateljicami in psi. Slednje sem malo bolje spoznala in bilo je lepo, ko smo hodili po takšnih gozdnih poteh, kjer s Timijem nisem mogla in ni bilo nevarnosti, da bi srečali koga, ki jim ni bil po godu. Dovoljena je bila čista svoboda. Po koncu sprehoda je zadišala kavica in potem po sinčka v vrtec. Zdaj sva imela midva ves čas samo zase. Ati je takrat delal cele dneve in smo ga videli le ob večernih urah. S Timijem sva imela dolge pogovore, učila sva se pesmice, risala ali pa ob skledi solate pogledala kakšno risanko. Takrat še ni maral zime, vendar so dnevi minevali zelo hitro in slabo se spomnim tistih, ko je bil Timi še tako majhen. Vem samo, da sem kljub vsemu bila zunaj z otrokom in psoma, kolikor se je le dalo, pa naj je sijalo sonce, padal dež ali pa sneg. Poleti je Timi zelo rad hodil z babico in dedkom na morje in v toplice, jaz pa na daljše pohode. Najbolj se spomnim, ko sva šli z Vesno peš iz Kočevja na Kolpo. Psi so noro uživali in na cilju je le še Blisku ostalo dovolj energije za kopanje lukenj in iskanje mišk. Ostali smo obležali v senci in si namakali žulje v hladni vodi.
Lani pa sem zanosila drugič. Ta nosečnost ni bila tako rožnata kakor prva. Bila sem brez volje in energije in vse, kar sem morala narediti, mi je bilo odveč. Timi je bil star dobra štiri leta in kljub temu da se je veselil bratca, ni bil zadovoljen z mojo energijo. Jasno je izražal svoje nezadovoljstvo, ko smo morali peljati psa na sprehod. Jaz pa sem skušala ostati pozitivna in sem se zelo trudila, da me njegovo nerganje ni vrglo iz tira. Velikokrat je rekel, da bi se raje igral, kot pa sprehajal psa, in da naj ju dam stran. Bila sem še bolj žalostna kot sicer, ampak sem mu skušala razložiti, da se tako ne dela, ker ko vzameš živo bitje k sebi, s tem prevzameš tudi odgovornost zanj in ga ne moreš kar tako zavreči, ampak moraš vedno poskrbeti zanj. Je bilo pa tudi nekaj takih pripomb drugih ljudi, ko so opazili, da sem izčrpana: “A ti ni vse to preveč naporno? Pa daj kakšnega psa stran.” Pa sem jim odvrnila, da bom že zmogla, da je samo trenutno naporno. A ko sem imela res slab dan, sem zabrusila: “Če se bom znebila enega, se bom kasneje še drugega in ko bom preutrujena, je najbolje, da oddam še otroka pa moža. Tako bom lahko spet sama, brez obveznosti in skrbi.” Takrat sem dobila le obtožujoč pogled in pogovora je bilo konec. Ampak to si resnično mislim za vse, ki si nabavijo hišnega ljubljenčka samo zato, ker bi ga radi imeli in se z njim kazali, ko pa je čas za otroka, je vsa ta skrb za žival odveč, prav tako so odveč vse dlake po stanovanju in celo hudo nevarne postanejo. Naš Timi je odraščal z muciko in dvema kužkoma. Ko se je še plazil, je ničkolikokrat pojedel kak mačji briket, namočil rokico v vodo, ki sta jo imela psa za piti, pa je nato “pocuzal” svoje prstke, in tudi kakšno dlakico je »izkašljal«, pa nismo zganjali cirkusa zaradi tega. Prepričana sem, da je ravno zaradi takih stvari in zaradi vseh ur, ki smo jih preživeli zunaj zaradi obveznih sprehodov, okrepil svoj imunski sistem in je do danes le malokrat zbolel. Sem pač mnenja, da je treba pustiti otroka, da se valja po tleh in umaže, da ni nič hudega, če poje malo zemlje, in da zaradi hišnih ljubljenčkov ni v smrtni nevarnosti.
Letos drugega januarja je na svet prijokal še Ian. Sedaj smo že šestčlanska družina in prve dni po porodu je za kužke skrbel le ati Jurči. Ko sva si z Ianom malo opomogla, smo se kljub mrazu vsi skupaj odpravili ven. Sedaj ni nič več težko, ker že dobro poznamo drug drugega in dete uživa na svežem zraku. Timi je sprejel odgovornost, ki jo zahtevata psa, in lahko se marsikaj pogovoriva, medtem ko ju sprehajava. V vrtec smo vedno hodili peš, tako da sem opravila dve stvari hkrati. Če pa bolje pomislim, sta psa sedaj le še spremstvo, ko smo zunaj. Resda se pretirano razveselita vseh, ki jih imata rada, in da silita v naročje drug čez drugega, ker si želita božanja, pa prosjačita za hrano, čeprav sta že jedla, tudi uničita še kakšno stvar, ko nas pogrešata, ampak sta prijazna kužka, ki si želita le ljubezni in dolgih sprehodov. Enako si želita moja sinčka, ki poleg tega zahtevata še vso mojo pozornost, in meni je v veselje, da sem lahko z vsemi njimi.
Ob vsaki pohvali, ker vse to zmorem, sem nagrajena z osebnim zadovoljstvom. A moram priznati, da bi bilo vse skupaj mnogo težje brez pomoči mojega Jureta, prijateljice Vesne ter moje mame, tašče in tasta, ki so neštetokrat poskrbeli za toplo kosilo, varstvo otroka in sprehajanje kužkov.
Zato na koncu: rada vas imam vsakega posebej in hvaležna sem vam za vsak dan, ki mi ga tako lepo izpolnite.
[/members_only]Jasna Poje
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek