1 … 2 … 3 … 4 … 5 … Zdaj! Vratca kletk se istočasno odpro in iz njih z vso hitrostjo zdirjajo sloki angleški hrti ter se poženejo v dir za umetno vabo. Tradicija pasjih dirk sega že v davno leto 1876, ko so v bližini Londona prvič priredili tekaško dirko, vendar pa se v tistem času tekmovanje ni obneslo in se je v obliki, kot jo poznamo še danes, vrnilo šele z letom 1912. Za to je poskrbel Američan Owen Patrick Smith, kateri se je usmilil zajcev, ki so jih do takrat uporabljali kot živo vabo za lov, ter v Kaliforniji odprl prvo dirkalno stezo ovalne oblike z umetno vabo. S tem je namreč želel vzpostaviti vzporednice med konjskimi in pasjimi dirkami. Dobronamerna praksa z več kot stoletno tradicijo pa se je razvila v pravo industrijo, ki jo s svojimi visokimi stavnimi vložki podpira zahodni svet, in s tem tudi v izkoriščanje človeku zvestih živali.
Lep, kot da bi ušel s slikarjevega platna
Veliki angleški hrti v resnici nimajo nič skupnega z britanskim otokom. Reliefe figur njihovih prednikov lahko zasledimo že na zidovih egipčanskih grobnic, iz Bližnjega vzhoda pa so se preko Španije nato razširili po vsej Evropi in dosegli tudi britanski otok. Po mnenju strokovnjakov naj bi pasma izvirala iz starodavnega faraonskega psa, ki naj bi ga feničanski trgovci prepeljali na Otok. Spet drugi so mnenja, da naj bi Evropo dosegel v družbi križarjev, ki so se vračali iz vojne na vzhodu. Ime Greyhund po mnenju nekaterih izvira iz stare angleške besede »grai« oz. lep, s tem se strinja tudi pokojni avstrijski lingvist Pokorny, ki je bil mnenja, da poimenuje »fair dog« pravičnega, svetlega in lepega psa. Prav zagotovo pa gre za pasmo, ki je v zgodovini igrala izredno pomembno vlogo, saj se pojavlja tudi v Bibliji in na številnih slikarskih delih. Nad njim so se navduševali številni umetniki, francoski pesnik Gages de la Buigne pa je o njem zapisal: »Hiter, hitrejši od konja, nobena domača žival se ne more kosati z njim. Lep, kot da bi ušel s slikarjevega platna!« Tako je pasma osvojila angleški dvor in postala nepogrešljiva pri lovu na jelene, merjasce in damjake. Prav zaradi svoje aerodinamične konstrukcije ter sloke postave je veliki angleški hrt izredno hiter ter dosega tudi do 70 km/h. Kljub temu pa so znani po svojem milem in nežnem karakterju. Greyhoundi zaradi svoje izredne navezanosti na lastnika veljajo za prijetne družabnike, do tujcev pa so mnogokrat zadržani. Pasma je inteligentna in neagresivna, ne smemo pa pozabiti, da so v osnovi še vedno lovski psi z močno razvitim čutom za plen.
Pasje dirke v številkah
Zaradi izredne hitrosti je pasma postala osrednja figura pasjih tekmovanj, ki so se razvila po Zahodnem svetu in prešla tudi na druge celine. Tekaška industrija se je najbolj razvila prav v Angliji in na Irskem, v nekoliko manjšem obsegu pa dosegla tudi ZDA, Avstralijo, Novo Zelandijo, Kitajsko, Argentino in afriško celino. V javnosti se krešejo polemike glede humanosti tega športa, širijo se glasne pobude društev za zaščito živali za prenehanje izkoriščanja angleških hrtov. Na forumih ljudje pozivajo vzreditelje in lastnike tekmovalnih psov, naj si najdejo resnične službe in naj prenehajo z izkoriščanjem teh nežnih bitij. Slednji pa se zagovarjajo, da je tekmovanje v skladu z zakoni in da pri vsem tem ne gre za kršenje pravic živali. Vendar številke kažejo drugače, zagotavljajo v društvu za pomoč hrtom v stiski Hrtji svet, ki na področju zaščite živali deluje že dobrih deset let. Po podatkih svetovnih organizacij namreč samo na Otoku in na Irskem letno za potrebe tekaške industrije vzredijo okrog 40 000 greyhoundov. Natančno število ostaja neznanka, saj obstaja veliko število neregistriranih legel, poleg tega pa vzreditelji pogosto registrirajo le nekaj psov iz legla, ne pa vseh. A kričečih številk še ni konec. Do 3 mesecev starosti je zavrženih vsaj 12 000 psov, v starosti do dveh let (takrat namreč pridobijo licenco za tek) pa jih »izgine« še okoli 15 000. Kasneje je veliko mladih in zdravih hrtov pobitih še na stadionih. Pred leti je veterinar, ki je na stadionu opravljal delo, priznal, da je tedensko na željo lastnikov uspaval vsaj 10 popolnoma zdravih greyhoundov. Če upoštevamo, da je to pogosta praksa v tem športu, skupno število pasjih žrtev tekaške industrije znaša po predvidevanjih 35 000 velikih angleških hrtov letno. Hrte »upokojijo«, ko ne dosegajo več želenih rezultatov, vendar redko kateri greyhound tekmuje več kot štiri leta. Nato so nekateri samci in samice uporabni le še za razplod, ostalim pa po podatkih vzrediteljev poiščejo nove domove, kar pa je daleč od resnice. Po podatkih organizacij je namreč posvojen le vsak peti hrt. V resnici večino pobijejo, nekateri odsluženi greyhoundi še tekmujejo na nelicenčnih stadionih ali pa jih uporabljajo za lov, prodajo na Kitajsko ali na klinike, kjer trgujejo z njihovimi notranjimi organi in krvjo ter jih uporabljajo za »poskusne zajčke«.
[members_only]
Španijel na domačem kavču, greyhound zunaj na mrazu
Na svojih spletnih straneh tekaška industrija trdi, da je za hrte v času tekmovanja in tudi ob upokojitvi lepo poskrbljeno, vendar organizacije za zaščito zagotavljajo, da temu ni tako, saj so greyhoundi v teh državah izredno slabo zaščiteni. To drži kot pribito! Zaradi velikega zaslužka, ki ga ta šport prinaša, je pobijanje psov skrito pred očmi javnosti. Samo v Angliji prinese tekaška industrija ljudem, ki se z njo ukvarjajo, 2,5 milijarde funtov letno. Visok dobiček ima tudi država, ki pobira davek na stave in s tem dobi nekaj milijonov funtov letno. Zato tudi državni vrh podpira hrtjo tekaško industrijo in pogosto ob ugotavljanju nepravilnosti oz. grenki usodi tekačev zamiži na obe očesi. Častnik Sunday Times je leta 2006 razkril moškega, ki je s puško na željo lastnikov pobil okoli 10 000 hrtov in za vsakega prejel plačilo 10 funtov. Hrte je nato zakopal na svoji posesti, pred sodiščem pa je bil obsojen le zaradi onesnaževanja okolja, saj ni imel dovoljenja za odlaganje trupel. Ker naj psom ne bi povzročil nobenega nepotrebnega trpljenja, zaradi samega poboja psov ni bil obsojen. Redko pa se pred sodiščem znajdejo trenerji, ki na treningih uporabljajo žive vabe, kot so zajci, mački in oposumi, ter tudi tisti, ki hrte drogirajo s kokainom ali steroidi. V teh državah na greyhounde ne gledajo kot na možne hišne ljubljenčke, temveč kot na orodje za zaslužek. Na Irskem veliko zavetišč sploh ne sprejema greyhoundov, ti psi lahko čakajo tam na posvojitev tudi dolga leta. Zaradi miselnosti ljudi se skoraj nihče ne odloči za posvojitev teh psov, saj se jih drži sloves delovnih psov oz. »živine«. In kdaj se bo ta morija končala? Občasno pride do zaprtja kakšnega stadiona, vendar pa je težko pričakovati spremembe, dokler bodo posamezniki in država bogateli na račun teh nežnih bitij. Države, v katerih potekajo hrtje dirke, bi morale ostreje sankcionirati mučenje in poboje hrtov, edina rešitev pa bi bila, da zaprejo stadione, opustijo hrtje dirke in prepovejo stave nanje. Vendar pa se angleške hrte v manjšem številu uporablja še za lov in tudi tukaj se odsluženega hrta, ko postane »neuporaben«, znebijo.
Iščete zvestega prijatelja?
Vendar pa tudi nekateri »odsluženi« tekači s pomočjo vestnih in dobrosrčnih prostovoljcev najdejo svoje domove. V Sloveniji poleg ostalih deluje tudi društvo Hrtji svet Slovenije, kjer so v letu 2014 sodelovali pri posvojitvi 29 hrtov, lurcherjev in podencev. Če torej iščete mirnega družabnika, ga boste našli v greyhoundu, kateremu boste s tem omogočili tudi dom, ki si ga vsak kosmatinec zasluži. Pasma je primerna tudi za družine, vendar morajo biti otroci primerno podučeni o obnašanju do živali. Poleg tega niso zahtevni in navkljub svoji zgradbi ne potrebujejo dosti več gibanja kot ostale pasme (2 daljša in krajši sprehod). Seveda se bodo v varno ograjenem prostoru razživeli in na polno tekli nekaj krogov, potem pa obležali in počivali. Posvojitelji se morajo zavedati, da s posvojitvijo pride greyhound v »nov svet«, saj je pred tem prebil večino dneva v kletki in zato mu je veliko stvari neznanih in novih. Nekateri so v začetku plašni in zadržani, vendar se s primerno vzgojo in socializacijo sčasoma začnejo odpirati. Zaradi izrednega nagona jih je potrebno imeti ves čas na povodcu, saj ne vemo ničesar o njegovi preteklosti in zato moramo biti pripravljeni na vse mogoče situacije. Vendar se s potrpežljivostjo in vztrajnostjo greyhoundi spremenijo v čudovite družinske člane in družabnike.
»V našem društvu se trudimo, da skupaj s potencialnimi posvojitelji poiščemo njim karakterno primernega psa in ne le po všečnosti. Posvojitelji se morajo zavedati, da nam niso znani podrobni karakterji psov, temveč le okvirni. Ko pride pes v svoj dom, se lahko obnaša drugače kot v zavetišču ali začasnem domu, zato morajo biti novi lastniki pripravljeni, da ga potrpežljivo privadijo na novo življenje pri njih,« pove Larisa Počivavšek, članica društva Hrtji svet, in dodaja »Nikdar se ne smemo odločiti za posvojitev greyhounda le zato, ker se nam je kateri zasmilil. Za posvojitev se odločimo takrat, ko imamo za to vse pogoje in si resnično želimo psa, s katerim smo pripravljeni delati in sobivati z njim veliko let.«
V kolikor vas zanima več o delovanju društva ali pa bi si želeli posvojiti odsluženega hrta, lahko kontaktirate društvo Hrtji svet Slovenije na el. naslov info@hrtjisvet.org. Več profilov psov, ki trenutno iščejo svoje domove, in veliko drugih koristnih informacij pa si lahko ogledate in preberete na njihovi spletni strani www.hrtjisvet.org.
Lastnica posvojenega velikega angleškega hrta Koogya je tudi Blažka Ribič, ki je svojo izkušnjo delila tudi z našo revijo:
Veliko srečnih zgodb naših posvojiteljev se začne s stavkom: “Od nekdaj so mi bili všeč hrti in sem jih od daleč opazoval ter občudoval …”
Če sem iskrena, zase tega ne morem reči. Mogoče zato, ker se je moja “hrtja pot” začela že pred leti, ko v Sloveniji še ni bilo toliko posvojenih hrtov in smo bili ljudje manj seznanjeni s to perečo hrtjo problematiko. Ok, vedela sem, da obstajajo dirke, kjer tekmujejo hrti, ob tem sem si pa tudi predstavljala, da so ti psi ljubljenčki, za katere lepo skrbijo, hrti pa z veseljem tekmujejo. Res, pojma nisem imela, kako krut in krvav je ta svet greyhound racinga. Če bi takrat opisala hrta v treh besedah, bi kot iz topa izstrelila: velik, suh in hiter pes. In konec.
Pa me je zaneslo v te vode … V tiste malo razburkane, ki so spremenile tudi moje življenje. Iz velikih, suhih in hitrih psov so hrti postali psi, o katerih bi lahko pisala ure in ure, pa še bi točno vedela, da sem v navdušenju o njih pozabila napisati precej stvari. Ti nežni veliki psi te osvojijo in že pristaneš v skupini “hrtjih obsedencev”. In ob tem se noro dobro počutiš.
Pred skoraj šestimi leti sem posvojila iz Španije prvo psičko, podenco Zoyo. Skupaj sva bili že skoraj dve leti, ko je svoj začasen dom nujno iskal črno-bel greyhound Koogy. Če zdaj razmišljam o tistem trenutku, ko sem tega hrta prvič videla na fotografiji in začela razmišljati o tem, da bi mu ponudila začasen dom, bi rekla, da so bile krive njegove oči. Njegov pogled. Neee, ni bil presunljiv, ni bil srce parajoč … Smešen je bil. Zanimiv. Malce svojeglav. Takšen …, saj veste …, “v-uh-me-piševski”. Ja, takšen, ki ti predstavlja izziv in té imam rada. Pa sem začela o tem razmišljati, v smeri, v katero gre večina ljudi … Imam dovolj prostora za tako velikega psa? Mu bom lahko nudila dovolj gibanja, saj ga kot upokojeni dirkalni pes gotovo potrebuje? Ga bom lahko vodila na povodcu, ne da bi me vsak sprehod vsaj 3-krat vrgel po tleh? Teh vprašanj je bilo še veliko, pa ne za dolgo … Koogy je prišel že čez 2 dni.
Naj povem, da je ta pes res konkretno velik. Greyhoundi imajo vsi krasno izklesano telo atleta in poudarjene mišice, večina samcev tehta 31, 32 kilogramov, ampak ta črno-bela mrcina jih je imela kar 37. 37 kilogramov čudovite elegance, nežnosti in miline. Kljub svoji velikosti se greyhoundi lahko kitijo z nazivom pasje balerine. Njihov karakter je ljubek in ravno prav začinjen s kančkom posesivnosti, ošabnosti in arogance. Koogy je eden izmed tistih greyhoundov, ki pridejo v nov dom, si ga na hitro ogledajo, potem pa se vržejo na sedežno (no, vsaj poskusijo jo takoj osvojiti), zavzdihnejo od vsega hudega in zaspijo. Z Zoyo sta se takoj spoprijateljila in sklenila pakt. Koogy je sicer iskal začasen dom, ker je imel ločitveno tesnobo, ampak ob drugem psu je na to pozabil, sčasoma pa sva jo tudi odpravila. In tako se je ta mrcina udobno namestila pri nas. Naj vas ne zavede hrtja suhost in ne nas gledati postrani, češ da jih ne hranimo. Koogy ima kot vsak greyhound resnično zdrav apetit. Ok … Zatežen je s svojim večnim prosjačenjem za hrano. Če bi bilo po njegovem, bi jedel vsako uro. Rad poležava in nadomešča na tleh preprogo, kar pa se v trenutku spremeni, ko odprem hladilnik. Ne da bi se obrnila, vem, da stoji za menoj, saj že na hrbtu čutim njegove proseče in lačne oči. Če bi imel telekinetične sposobnosti, bi bil moj hladilnik vedno prazen, on pa bi se okoli valil s 100 kg in še več.
In že smo pri hrtjem gibanju in njegovi želji po tem, da ves čas teka naokoli. Ja pa ja. Rad hodi na sprehode, in to mu tudi omogočim, saj sem tudi jaz rada v naravi. Vsak dan imamo dva dolga sprehoda in vsaj enega krajšega. Veliko prehodimo. Ampak ko pridemo domov, se vrže takoj v horizontalo (smešna značilnost greyev, da ležejo na hrbet in iztegnejo prednji tački) in tako obleži (saj veste …, do zvoka, ko se odpre hladilnik). V varno ograjenem prostoru ga spustim in takrat se kot “sneta sekira” požene v dir, odteče par krogov in že stoji ob meni ali leži na travi. Ste že videli tek greyhounda? Vzame vam sapo. Eksplozivnost, moč in neverjetna usklajenost gibov vas pustijo z odprtimi usti. Ne imenujejo jih zaman pasji gepardi.
Sem vam povedala, da bom zašla … Torej Koogy je bil pri nas v začasnem skrbništvu že tri mesece in iskali smo mu stalen dom. Ljudje so se začeli zanimati zanj in našli so se resni potencialni posvojitelji. Kar je pomenilo, da počasi prihaja naš čas za slovo. Prišli so na obisk, božali Koogyja, pogovarjali smo se o njem, seznanjala sem jih z njegovimi navadami, pa kaj ima rad za jesti … In sem ga pogledala. Ležal je na sedežni, glavo je imel naslonjeno na stranico sedežne in me mirno gledal, kako se pogovarjam o njem. In zopet me je v srce zažgal njegov pogled, tokrat čisto drugačen. Govoril mi je:”Ej, a nisem priden? Sem kaj naredil narobe? Pa menda me ja ne boš dala stran?”
Nisem mogla. Takrat sem se odločila, da bo ostal pri nas in da ga posvojim. To je bila ena izmed tistih, mojih boljših odločitev v življenju. V štirih letih, odkar mi dela družbo, se je še precej spremenil. Postal je še bolj odprt pes, močno cartljiv in še bolj razvajen. Neverjetno rad se vozi z avtom in je v njem, skoraj preden odprem vrata. Je čisto skuliran pes, ki me lahko spremlja prav povsod. Rad ima ljudi, ostale pse in rad ima tudi svoj mir, kar spoštujem. Seveda so hrti lovski psi in tekmovalnim greyhoundom ta nagon ljudje še vzpodbujajo, zato ima veliko željo po tem, da ulovi vse, kar se premika. Srne, mačke, zajčki, lisice, ali pa vrečka, ki jo veter nosi po zraku, vse to mu predstavlja plen. Ampak ljudje s posvojitvijo psa prevzamemo tudi odgovornost tako do ostalih živali kot našega psa in vemo, kako moramo odreagirati v takšnih trenutkih. Seveda se ne morem sprehajati in opazovati psa, kako tekata prosto spuščena po travnikih okoli mene, ampak sta vedno na povodcu. In po njunem obnašanju vem, da sta vseeno srečna psa. Razigrana, sproščena in navihana.
Hrti so terapevtski psi, njihov pogled človeka boža, njihova nežnost in mirnost človeka sproščata, njihova navihanost in razigranost pa nasmejita. Njihova dlaka je brez vonja, po večini so to tihi psi in ne lajajo veliko. V njih je ogromno nasprotujočih lastnosti, ki privlačijo … Od ležernosti do energičnosti, od rahle zadržanosti in naslednji trenutek blazne navdušenosti, od neagresivnosti in ‒ glej, glej ‒ do tega, da se znajo tudi postaviti zase.
Koogy je odslužen hrtji tekač, nekoristen za svoje lastnike in odvržen. Namenjen uspavanju. Nasmehnila se mu je sreča, ki pa se v življenju teh hrtov nasmehne zelo poredko. Le vsak peti dobi dom in tako preživi, ostale pa pobijejo. Jaz se pogosto nasmejim zaradi Koogyja. Čudovit pes je, moja hrtja legenda.
[/members_only]Nika Arsovski
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
