Križne vezi so pomemben del kolenskega sklepa, njihova glavna vloga pa je stabilizacija kolena skupaj z drugimi vezmi in strukturami. Do poškodbe križnih vezi lahko pri zdravih psih pride nenadoma kot posledica napačnega giba ali preobremenitve, lahko pa vez slabi postopno kot posledica nekaterih drugih bolezni, ki vplivajo na kakovost vezivnega tkiva (na primer klopne bolezni). Najpogosteje se pretrga sprednja križna vez, lahko pa tudi zadnja. Po poškodbi križne vezi koleno ni več stabilno, psi pri hoji šepajo in nogo razbremenjujejo, uporaba okončine z nestabilnim sklepom pa postopno vodi v degenerativne spremembe znotraj samega sklepa. Zato je treba v večini primerov kolenski sklep stabilizirati z operacijo. Veterinarski ortopedi uporabljajo različne kirurške tehnike za učvrstitev kolena.
Posledice operativnega posega
V prvih dneh po operaciji je koleno oteklo in boleče, psi na nogo nekaj dni po navadi sploh ne stopijo ali se le dotaknejo tal, pozneje pa jo navadno začnejo previdno obremenjevati. Pogosto, še posebej pri manjših pasmah psov, pa se zgodi, da nogice sploh ne obremenijo več, hodijo, tečejo in skačejo po treh tačkah, ker jim je takšno gibanje predvsem manj boleče, lažje in hitrejše. Ko je koleno že povsem zaceljeno in bi nogo lahko uporabljali normalno, se dogaja, da jo zaradi spomina na bolečino obremenjujejo premalo ali napačno. Zaradi tega pride do velikega upada mišične mase, ki je dodatni stabilizator sklepov, hoja po tako oslabeli nogi postane še težja in bolj boleča, psi jo razbremenjujejo še bolj, pri tem pa preveč obremenijo druge dele telesa. Zaradi dolgega napačnega obremenjevanja se poleg oslabelosti mišic pojavi še slabša gibljivost sklepa, bolečine v preostalih mišicah operirane noge, poleg tega pa tudi bolečine v drugih delih telesa, ki so preobremenjeni. Tudi prehrana hrustanca v neobremenjenih sklepih ni več kakovostna. Pogosto ugotovimo tudi bolečine v mišicah ramenskega obroča in vratu ter hrbta, še posebej v predelu križa. Te se kratkoročno večinoma niti ne opazi, pogosto pa se posledice napačnih obremenitev v prvih tednih po operaciji pokažejo šele čez več mesecev, včasih celo let. V dveh letih pogosto pride do poškodbe kolenskih vezi še na drugi nogi, še posebej, če so prisotne še druge bolezni, ki vplivajo na slabšanje zdravja sklepov. Pri mladih, zdravih psih v dobri formi teh posledic lastnik večinoma ne opazi, dokler se z leti ne naberejo dodatne težave. Toliko bolj očitne pa so težave pri starejših, oslabelih in bolnih živalih.
Obisk v ambulanti za rehabilitacijo in fizioterapijo je priporočljiv po vsaki operaciji, ne glede na to, ali pes kaže opisane znake ali pač (še) ne. Za celostno obravnavo je treba poznati vse pacientove diagnoze, oceniti njegovo zdravstveno stanje ter dosledno upoštevati indikacije in kontraindikacije za določeno vrsto terapije. Prvi pregled naj bi zajemal najprej podroben vprašalnik glede trenutnega in minulega zdravstvenega stanja živali, dozdajšnjega zdravljenja, aktivnosti in razmer, v katerih žival živi. Po veterinarskem pregledu z oceno mišično-skeletnega in nevrološkega statusa živali je na vrsti obrazložitev ugotovitev, diagnoze in prognoze, nato se sestavi načrt rehabilitacije, morda že predstavi nekaj osnovnih vaj in postopkov za domačo izvedbo, različne pripomočke za lažjo hojo ali boljšo stabilnost sklepa, če so potrebni, po potrebi se predpiše zdravila proti bolečinam ter lastniku poda natančna navodila, opozorila, nasvete v zvezi z domačo nego, oskrbo, preventivo in terapijo, ki jih lastnik lahko izvaja sam doma.
[members_only]
Fizioterapevtske metode in tehnike po operaciji križnih vezi
Najpogosteje se uporabljajo naslednje:
– nameščanje hladnih obkladkov v prvih dneh po operaciji (zmanjševanje otekline in bolečine);
– ročno sproščanje bolečih mišično-vezivnih struktur (zmanjševanje bolečine, povečanje prekrvavitve);
– previdno in postopno razgibavanje operiranega kolena (izboljšanje gibljivosti sklepa in prehrane hrustanca);
– topli obkladki v poznejšem obdobju (sproščanje bolečih mehko tkivnih struktur, boljša prekrvavitev);
– aktivne vaje za postopno obremenjevanje noge in krepitev mišic, ki stabilizirajo sklep (ohranjanje ali pridobivanje mišične mase, učenje pravilnega obremenjevanja operirane noge).
– elektrostimulacija oslabelih mišic (če aktivne vaje niso dovolj);
– protibolečinska elektrostimulacija (TENS, interferenčni in diadinamski tokovi);
– terapevtski ultrazvok (zmanjševanje bolečine, otekline, izboljšanje prekrvavitve in celjenja);
– terapija z laserjem (zmanjševanje bolečine, izboljšanje prekrvavitve in celjenja);
– magnetna terapija (zmanjševanje bolečine, izboljšanje prekrvavitve in celjenja).
Obstaja še vrsta drugih metod, tehnik in postopkov pri rehabilitaciji psa po operaciji kolena, vse pa so namenjene čimprejšnjemu okrevanju ter vrnitvi v polno življenje in igro brez bolečin, s čim manj posledicami, ki jih prineseta vsaka poškodba in operativni poseg.
[/members_only]Kristina Porenta, dr. vet. med., dipl. fiziot., Certified Canine Rehabilitation Practitioner
Objavljeno v enajsti številki revije Kužek
