Psom nevarne travne bilke

2600

psom nevarne travne bilkePsi obožujejo tekanje in raziskovanje po travnatih površinah, skrbniki pa jim to zmeraj radi omogočimo. Le malo ljudi pa se zaveda nevarnosti, ki preži na naše kosmatince že med sprehajanjem po bližnjem travniku. Predstavljamo vam psom nevarne travne bilke.

Travne bilke, ki rastejo vsepovsod, so namreč žal pasji sovražnik številka ena. Trave so sicer pomembne rastline za ekosistem in vzdrževanje življenjskih pogojev za druge rastline in živali, pa vendar lahko povzročajo celo vrsto težav našim psom, saj se med brezskrbnim pasjim pohajkovanjem po travnatih površinah njihovi ostri, koničasti in trdi cvetovi in cemena zapletejo globoko v gosto pasjo dlako, pozneje pa se zapičijo tudi v nežno kožo psa, največkrat na trebuh, v uhlje in tačke ter posledično povzročajo številna resna vnetja kože pri psih.

Ker se stiku psa s travami pač ni mogoče popolnoma izogniti, pa je priporočljivo, da znate prepoznati najbolj nevarne vrste trav in poskušate stik psa z njimi čim bolj omejiti.

Kadar to ni mogoče, je priporočljivo, da psa po sprehodu temeljito skrtačite, pregledate in odstranite vse ostanke trav.

Kadar opazite nenavadne simptome, kot so praskanje, grizenje določenega dela telesa, otekline ali znake vnetja, nemudoma obiščite veterinarja, ki bo opravil pregled in ugotovil, če je za težave kriv morebitni travnati tujek.

Predstavljamo vam nekaj vrst travnih bilk, ki rastejo pri nas in so največkrat krivci za razna vnetja pri psih:

Travniški lisičji rep (Alopecurus pratensis)

je trava, ki raste v mnogih državah, tudi pri nas. Je trpežna, nezahtevna rastlina, poleg travnikov jo lahko najdemo tudi v razpokah pločnikov, posamezne cvetove pa najdemo tudi v popolnoma urbanem okolju … Ta vrsta trave je zelo pogosta in ima ravno pravšnjo rastno višino, da psi med sprehodom ali tekom zlahka poberejo njena semena. Kadar takšno seme predre občutljivo pasjo kožo, lahko potuje naprej po telesu tudi v druge organe (v prepucij, mehur, sečnico ali uho in naprej v sluhovod), kjer potem nastajajo abscesi, ognojki in okužbe. Če takšnega tujka ne odstranimo pravočasno, lahko pride tudi do zelo resnih zapletov.

Ječmenasta stoklasa (Bromus hordeaceus agg.)

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Maja Kalaš

Viri: dogster.com
pets.webmd.com
kamniski-vrh.net