»Projekt Dubravica«

Dubravica. Zavetišče z veliko začetnico, ki je blizu glavnega mesta Hrvaške. To je zavetišče, kjer si kot prostovoljec še kako zaželen in toplo sprejet. Zavetišče, kjer so kužki vsakodnevno pocrkljani in ljubljeni. Zavetišče, v katerem so nekateri kužki tudi po več let, dokler zanje ne najdejo primernega doma oziroma dokler ne umrejo. Po navadi od žalosti, ker se zanj žal ni našel primeren posvojitelj. V živo se spomnim Simbyja. V azil je prišel kot lastniški pes iz meni neznanega razloga. Možno, da so se ga naveličali, možno, da je bil prestar zanje ali pa niso bili več finančno zmožni, da bi ga imeli … Kdo bi vedel. Simby je v enem letu tako nazadoval in shiral, ker ni več hotel jesti, da ga je bila sama kost in koža. Od globoke žalosti vase ni spravil niti grižljaja. Čakal je svojega človeka, ki pa žal ponj ni nikdar več prišel. Tudi nihče od tistih, ki so iskali kužka, se ni zanimal zanj. Starejše kužke na žalost malokdo posvoji. Po navadi dobijo priložnost mladički, mladi kužki ali pa kužki manjše rasti.

Dubravica pa je tudi zavetišče, v katerega se kužki po sprehodu s prostovoljci radi vračajo. Pravzaprav si želijo nazaj v svoj boks, kar je v drugih zavetiščih velikokrat prava redkost. Tukaj vsak kužek dobi svoje ime (in ni le številka) in veterinarsko oskrbo, kot mu pripada. Iščejo jim najboljši možni dom in najboljše možne posvojitelje. So »no kill« zavetišče, kar pomeni, da pri njih ne evtanazirajo živali. Tudi najtežjim primerom (agresivni psi, zelo bolni) dajo upanje in vso svojo pomoč. Sodelujejo tudi z drugimi državami, največ s Švico, Avstrijo, Nemčijo in seveda Slovenijo. [members_only]

Ko sem bila tja prvič povabljena od znanke, sem bila čisto osupla in presenečena v pozitivnem smislu. Sama pri sebi sem si obljubila, da se bom sem še vračala. Vsako leto sem šla tja tri- ali štirikrat, odvisno od svojih časovnih zmožnosti (povezanih s študijem in delom) in donacij, ki sem jih prejela. Vedno sem namreč odšla s čisto polnim avtom. Ko pa sem določila datum odhoda, sem ljudi prek Facebooka in Gmaila obvestila vsaj teden ali dva prej, da smo lahko vse skupaj čim boljše organizirali. Vedno sem v avtu imela prostor za še eno osebo, včasih celo dve. Tja zaradi carine in precej dolge poti nikoli nisem odšla sama. Ko se je bližal datum odhoda, je bilo pred mano veliko terenskega dela, usklajevanja, pobiranja donacij, dogovorov, vožnje. Nikoli mi ni bilo nič težko. Vse sem delala in še vedno delam z veseljem. V to vložim zelo veliko svojega časa, pa tudi denarja. Nikoli tudi ne pobiram denarja, vedno samo hrano in druge stvari (po navadi stare rjuhe, brisače, odeje in podobno). Dan pred odhodom sem kot po pravilih vedno malo živčna. Srce mi kar poje, ko ve, kam odhaja. Ko je bila med Slovenijo in Hrvaško še navadna carina, sem vedno trepetala in se spraševala: »Ali nas bodo poslali domov s polnim avtom donacij ali se nas bodo usmilili?« Po navadi smo dali hrano na dno prtljažnika, na vrh pa brisače in odeje, da se hrane skoraj ni videlo. Kar nekaj posrečenih dogodivščin vam bi dekleta, ki so odhajale z mano v Dubravico, znale povedati, a hvala bogu se je vedno vse dobro izteklo.

Ob dogovarjanju za pisanje članka o zavetišču za živali v Dubravici si nisem mislila, da bom vmes izvedela žalostno novico. Žal se naše zavetišče zapira. Pogovori z občinarji, ministrstvom za poljedelstvo in mestom Zaprešić, kjer se omenjeni azil nahaja, niso padli na plodna tla. Tudi sosedi so se pritožili, da jih moti lajež psov, zato so prejeli odlok za zaprtje azila. Imajo samo 60 dni časa, da najdejo dom vsem kužkom, ki jih imajo. V zavetišču, začasnih domovih in hotelu jih skupaj nanese kar 65. Če imate možnost kakšni pasji dušici ponuditi dom, ste lepo vabljeni na Facebook stran Udruga Šapica. Če ne zmorete, pa prosim vsaj delite njihov album.

Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem. Ob tej priložnosti bi se iz dna srca rada zahvalila vsem, ki so me podpirali na naših poteh v zavetišče, pa tudi vsem donatorjem.

[/members_only]

Suzana Habot

Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek