Eno pogostejših vprašanj lastnikov psov veterinarju je, zakaj njegov pes pogosto drsa z zadnjo platjo po tleh in se grize okoli repa.
Drsanje po zadnji plati imenujemo tudi, da pes vozi kočijo, saj se s prednjimi tačkami poganja naprej ob iztegnjenih zadnjih tačkah in pri tem neumorno pritiska zadnji del telesa ob tla. Lastniki z začudenjem strmijo v svojega ljubljenčka in ne vedo, ali bi se smejali ali bi bili zaskrbljeni. Ko končno preneha, lastniki še presenečeni opazijo, da se velikokrat nenadoma in eksplozivno obrača nazaj proti repu ter se pri tem tudi grize okoli njega. Omenjenim pasjim dejavnostim so najpogosteje krive polne perianalne oziroma obanalne vrečke, ki psa razburjajo, dražijo in spravljajo ob živce. Ob živce spravljajo tudi njegovega lastnika, saj se zraven vse omenjene simptomatike psi tudi praskajo po vsem telesu in pogosto otresajo z ušesi.
Kaj so analne žleze?
Perianalni vrečki ležita tik ob analnem sfinktru, in sicer, če si ponazorimo z analogno številčnico ure, ležijo ob številki štiri in osem. Med evolucijo psov so te vrečke izgubile prvotni namen, ki je bil namenjen označevanju terena. Z vsebino vrečk, ki je sicer močnega ostrega vonja, so psi označevali svoj teren, kar v »pasjem« žargonu pomeni, da so markirali. Vonj teh vrečk je tudi za vsakega psa svojevrsten in po tem se psi še danes spoznavajo med seboj. Če vemo, da je pasji voh do desettisočkrat močnejši od človeškega, potem vemo, kaj pomeni izloček perianalnih vrečk, ki ga tudi ljudje močno zaznamo, za populacijo psov. Izraža identiteto psa, podobno kot prstni odtisi pri ljudeh. Vrečki ležita v mišičnini, ki obdaja analno mišico oziroma sfinkter, ter imata izvodili, izpeljani tik ob izhodu analne odprtine, tako da se izločena vsebina iz vrečk pomeša z blatom, ki ga pes odvaja. Samo praznjenje vrečk poteka tako, da kompakten feces pri svoji poti skozi ampulo recti in analni sfinkter mehansko pritisne na perianalni vrečki ter izprazni njihovo vsebino. V izjemnih primerih, ko je pes ali močno prestrašen ali močno razburjen in pod adrenalinom lahko tudi hote izprazni omenjeni vrečki, kar lastniki zaznajo kot močan, rezek neprijeten vonj.
Kdaj moramo psu pomagati pri praznenju obanalnih vrečk?
Problem nastane, kadar se pojavi oteženo praznjenje obanalnih vrečk in začne vsebina v njih zaostajati. V tem primeru se vrečki povečujeta in začneta povzročati sprva nelagodje pri psu, pozneje tudi bolečino. Zaradi zaostajanja vsebine pride pogosto do vnetja in bakterijske infekcije vrečk. Najpogosteje izoliramo bakterijo E.coli in klostridium perfrigens ter še mnoge druge, ki povzročijo tako imenovan sacculitis perianalis, vnetni proces, ki pogosto vodi v predrtje vrečk in tvorbo perianalne fistule. Lastniki psa lepega dne presenečeni opazijo izcedek krvavo gnojne vsebine pod njegovim repom zraven analne odprtine, splošno stanje psa je pogosto zelo prizadeto, saj dobi visoko temperaturo in ima močne bolečine. Stanje je alarmantno in terja nemudoma pomoč veterinarja, saj lahko pride do sepse in smrti živali. Da preprečimo omenjene boleče in nevarne zaplete, je treba psa pravočasno odpeljati k veterinarju, da mu ta ročno izprazni vrečke.
Tega se lahko lotimo tudi sami, vendar je treba vedeti, da je to poseg, ki zahteva kar nekaj znanja in izkušenj, zato ga je bolje prepustiti izkušenemu veterinarju ali veterinarskemu tehniku. Praznjenje vrečk mora biti izvedeno brez uporabe sile, nežno, tako da ne povzroča bolečine pri psu.
Narobe je, če med prsti gnetemo analni sfinkter, še bolj pa, če poskušamo prazniti vrečke na način, da porivamo psu prst v analno odprtino. To je povsem zgrešeno, saj privede do poškodbe sluznice črevesja in še večjih težav. Pri tem opravilu je potrebna izkušena roka, ki med palcem in kazalcem zatipa zadebeljene obanalne vrečke ter jih z nežnim pritiskom izprazni.
Problematične pasme za praznjenje obanalnih vrečk so brahiocefalne pasme, to so pasme s kratkimi gobčki in zelo kratkimi repki. Vendar za izkušenega veterinarja oziroma tehnika ni problem neboleče izprazniti žleze tudi pri teh psih.
Frekvenca ročnega praznjenja obanalnih vrečk je odvisna od hitrosti polnjenja in kliničnih znakov pri psu. Čim se pes pretirano praska, otresa z ušesi, vozi po zadnji plati in liže oziroma grize okoli repa, je treba izprazniti vrečke. Na začetku svetujemo praznjenje na tri do štiri tedne, pozneje razmik med praznjenji povečujemo glede na napolnjenost vrečk. Če se vrečke kljub temu polnijo hitreje, uporabimo zdravljenje z antibiotiki in izpiranje vrečk v anesteziji, kjer vrečke izperemo z razkužilnimi tekočinami in v njih apliciramo antibiotik.
Kdaj je potrebna odstranitev perianalnih vrečk?
Pri psih, ki imajo prepogosto težave s polnimi perianalnimi vrečkami, kar pomeni, da jih moramo ročno prazniti vsakih 14 dni ali pogosteje, saj se drugače pojavljajo reakcije po koži, na primer ekcem in srbenje, vnetja ušes, v takih primerih pa svetujemo kirurško odstranitev perianalnih vrečk in s tem trajno rešimo problem. Operacija je zahtevna za vse tri, za operaterja, psa in lastnika, vendar poznejša umiritev problematike praskanja, ekcemov in drsanja odtehta vse težave. Pred operativnim posegom je treba lastniku predstaviti potek operacije in podrobno razložiti pooperativno obdobje. Operativni rani sta tik ob analni odprtini, kjer je bolečinsko zelo občutljivo področje. Obstaja možnost okužbe rane, saj vemo, da feces in bližina operativne rane nista najboljša kombinacija. Lastnika naučimo, kako bo redno skrbel za higieno rane, pa tudi, kako bo rano dezinficiral in razkuževal večkrat dnevno, predvsem pozoren pa mora biti po odvajanju blata. Poskrbeti moramo tudi, da si pes sam ne poškoduje rane z zobmi ali s pretiranim drgnjenjem ob tla. Vsakodnevno dobiva tudi terapijo z antibiotiki, sprva z injekcijami, po nekaj dneh pa s tabletkami, ki mu jih lastnik daje po navodilu veterinarja. Vsekakor poskrbimo tudi za ustrezno in kakovostno protibolečinsko terapijo, tako da sta zadovoljna oba, pes in njegov lastnik. Operacije obanalnih vrečk opravljamo predvsem v zimskem času, saj poletna vročina in obilje muh zelo obremenjujoče delujeta na operiranega psa.
V naši Veterinarski bolnici Ptuj že vrsto let opravljamo v zimskem času veliko število omenjenih operativnih posegov z odličnimi rezultati in zadovoljnimi lastniki, saj na začetku prispevka omenjena simptomatika, povezana s polnimi obanalnimi vrečkami, preneha, prav tako tudi potreba po pogostih obiskih veterinarja. Operativni poseg odstranitve obanalnih vrečk je nujen, ko pride do gnojnega abscesa vrečk in perianalne fistule, saj se omenjena problematika zelo težko pozdravi z antibiotiki, ponovitve pa so zelo pogoste. Prav tako je operativni poseg nujen v primeru tumorjev, ki se pojavljajo v vrečkah in so pogosti predvsem pri starejših psih.
Preventiva
Perianalne vrečke ima vsak pes. Ne obstaja diagnostična metoda, s katero bi lahko ugotovili, ali bo naš pes imel težave z njimi ali ne. Preventivno lahko vplivamo na praznjenje vrečk z izborom hrane, ki vsebuje veliko vlaknin, in hrano, ki vpliva na blato našega psa tako, da je trdo in na tak način prazni obanalne vrečke. Če je naš pes alergik, težave s polnimi perianalnimi vrečkami še poslabšajo zadevo, zato poskrbimo, da vrečke redno praznimo pri izkušenem veterinarju. Če postanejo težave prevelike in prepogoste, vsekakor svetujem operativno odstranitev vrečk, saj s tem precej dvignemo kakovost življenja psa in posredno tudi njegovih lastnikov. Dobro je, da se odločimo za poseg, preden se težave stopnjujejo do te mere, da je poseg zaradi pogostih vnetij, kroničnosti in fistuliranih vrečk težji ter obsežnejši, preden pes preveč ostari. V starosti se morebitne težave, ki so psa spremljale vse življenje, še stopnjujejo, poseg odstranitve vrečk ga bolj obremeni, možnost zapletov pa je vsekakor večja.
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
