V medijih pogosto zasledimo naslove, kot so Pes ugriznil otroka iz čistega miru, Pes napadel otroka, Brez razloga ugriznil malčka in podobne.
Seveda nas ob takšnih naslovih pretrese, saj nam še zdaleč ni vseeno, pa vendar največkrat resnica govori psu v korist. Pes namreč nikoli ne ugrizne brez razloga, le jasno nam ni zmeraj, kje je vzrok. Največkrat je lahko že to, da se otrok psu prehitro, nasilno približa ali kaj podobnega. Poleg tega starši otroke pogosto učijo narobe, da naj psu najprej ponudijo dlan v ovohavanje – prav to, da neznanemu psu nenadoma potisnejo svojo roko pred obraz, pa lahko že predstavlja napako številka ena, ki kar prosi po ugrizu.
Mlajši otroci, stari do pet let, po navadi še ne morejo razumeti koncepta osebnih meja, ki je v odnosu do človeka in živali različen.
Zato je izrednega pomena, da vsakega otroka čim prej naučimo pravilne interakcije s psom ne glede na to, ali imamo tudi sami doma psa ali ne, predvsem zaradi varnosti in preventive v življenju.
Psi so namreč v sodobni družbi stalni spremljevalci ljudi, zato je pričakovanje, da bi se jim otrok lahko zmeraj popolnoma izognil, nerealno. Kaj takšnega pravzaprav sploh ne bi bilo smiselno, kajti tudi pravilen odnos do živali lahko starši otroku privzgojimo, s tem pa že od malega postavljamo temelje njegovi osebnosti. Del tega procesa, torej oblikovanja otrokove celovite osebnosti, je vsekakor tudi pravilna interakcija z živalmi.
Pes lahko ugrizne iz številnih razlogov. To dejstvo moramo odrasli ljudje najprej sami dobro razumeti, da bi lahko tudi svoje otroke naučili razumeti vedenje psov. Psi so krdelne živali, zato veliko njihovega vedenja temelji prav na tem krdelnem nagonu. V povezavi s tem imajo prirojeno lastnost, imenovano teritorialnost. Naravno branijo svoje ozemlje in člane svojega »krdela« (tudi lastnika in člane svoje človeške družine) pred neznanci, ki so v njihovih pasjih očeh lahko videti kot vsiljivci ne glede na njihovo velikost ali fizično moč.
Majhni otroci so po navadi glasnejši od odraslih, bolj živahni in nepredvidljivi, reagirajo spontano in burno, zelo radi tekajo in redko hodijo počasi. Tako že na prvi pogled izžarevajo svojo dejavnost, zaradi česar pa so v pasjih očeh lahko videti kot grožnja ali plen.
Ugriz je tako le posledica in način samoobrambe, ki jo v naravi lahko uporabi žival, kadar se počuti ogrožena.
Pasji ugriz, predvsem pri mlajšem otroku, pa žal lahko povzroči poleg fizične bolečine in posledično zdravstvenih težav tudi hudo čustveno škodo, ki jo bo še kot odrasel človek lahko nosil s seboj skozi življenje. Ne nazadnje pa takšni dogodki tudi močno vplivajo na odnos odraslega človeka do živali nasploh ter na način njihovega razmišljanja in prenašanje lastne negativne izkušnje na naslednje generacije.
Zato je zelo pomembno, da se zavedamo in poznamo svojo dolžnost: naučimo vse otroke pravilne interakcije s psi in preprečimo morebitni ugriz s svojim ustreznim znanjem!
Osnovna lekcija, ki jo moramo naučiti otroka, je spoštovanje osebnega prostora psa
[members_only]
Prvi korak na poti k poznavanju pravilne interakcije s psom je razumevanje in spoštovanje dejstva, da ima pes rad svoj prostor in mir. Dokler je otrok premajhen, da bi zmogel razumeti to osnovno lekcijo, smo starši dolžni zagotavljati »varnostno razdaljo« med otroki in psi, pa naj se sliši še tako nenavadno.
Zelo majhni otroci prav tako še nimajo dovolj razvitega občutka za primeren dotik živali, zato lahko psu nenamerno povzročijo neprijeten občutek ali celo bolečino, čeprav gre za »božanje« ali dotik iz želje po izkazovanju nežnosti. Vlečenje za rep, dlako ali močno stiskanje k sebi lahko namreč pri psu izzovejo povsem druge občutke, kot bi jih otrok rad izkazal. Nesporazum vsekakor lahko privede do neželene, samoobrambne reakcije psa. Tega dejstva se moramo najprej in brez izjeme odgovorno zavedati vsi odrasli, tako starši kot tudi starejši bratje, sestre, tete, strici in osebe, ki varujejo majhnega otroka pred nevarnostmi njegovega neposrednega okolja.
Pes nikoli ne napade brez razloga! Vedno so pred napadom prisotni tudi določeni opozorilni znaki, vendar pa so slednji lahko zelo subtilni, zato jih neizobražen človek zlahka spregleda.
Znaki, ki bi jih morali pri psu vzeti zelo resno. Ti kažejo tudi na to, da se ne počuti in odziva kot po navadi ter da je morda pod stresom:
– pes vstane in se odmika od osebe/otroka;
– pes obrne glavo stran od osebe/otroka;
– pes gleda zelo srepo (pogled z »belimi«, v obliki polmeseca);
– pes zeha, medtem ko je v stiku z osebo/otrokom ali med približevanjem osebe/otroka;
– pes liže svoje tačke med približevanjem oziroma med stikom;
– pes se nenadoma začne praskati, grizljati ali lizati;
– pes se močno otresa, obrača ušesa nazaj ali guba čelo;
– in drugi.
Če opazite katerega od teh znakov, vsekakor posredujte, se umaknite oziroma umaknite otroka korak ali dva nazaj ter psu zagotovite osebni prostor.
Drugi korak, ki naj bi ga poznal in osvojil vsak otrok, je tudi dejstvo, da naj bo vedno pes tisti, ki se prvi približa otroku, ta pa naj mu dovoli, da ga najprej temeljito po pasje spozna – ovoha.
Kadar se pes približa mirno in samoiniciativno, je led prebit, hkrati pa je to prvi kazalnik, da se pes ne počuti ogroženega. V nadaljevanju stika naj bodo otrokove kretnje počasne in umirjene. Podučite ga, da nikoli ni priporočljivo takoj iztegniti roke proti psu in ga poskušati pobožati. Nekateri psi namreč ne marajo dotikanja neznancev, zato previdnost ni odveč. Bolje ga je najprej prijazno ogovoriti, pozdraviti, pohvaliti: lep in priden sta magični besedi, ki jih razumejo vsi psi.
Zmeraj najprej povprašajte lastnika psa, ali ima njegov pes rad otroke, ali vam dovoli, da ga pobožate. Iz odgovora boste prejeli najzanesljivejšo informacijo o tem, na kakšni stopnji socializacije je pes in kako se je treba do njega vesti. Če vam lastnik dovoli, gre zagotovo za dobro socializiranega, strpnega psa, ki je vajen ljudi, zato je verjetnost nepričakovanih odzivov precej manjša.
Otroke v bližini psa zmeraj skrbno nadzorujte ter jih sproti opozarjajte na umirjeno in strpno vedenje. Opozorite jih, naj nikoli ne dražijo psa, poučite jih, kakšna je pravilna oblika igre s psom in kakšni so znaki, da se je pes zabave morda že naveličal.
S primernim znanjem in razumevanjem pravilne interakcije s psom je verjetnost, da bi pri vašem otroku prišlo do ugriza, pravzaprav zelo majhna!
[/members_only]
Maja Kalaš
Objavljeno v sedemnajsti številki revije Kužek
