Pismo psa, ki si ga zavrgel …

Hej, se me še spomniš? Jaz sem, tvoj mali Piko. Samo, da že dolgo nisem več mali. In že dolgo nisem več tvoj. Se spomniš, ko si me nekega večera odnesel v avto, kako sem mahal z repkom, ker sem mislil, da greva v park? Se spomniš, ko si me pustil tam, sredi gozda, samega. Jaz nisem pozabil. Nisem pozabil kako strah me je bilo, ko sem taval sam in poskušal najti pot nazaj k tebi. Nisem pozabil kako sem se po več dneh iskanja zvil v klobčič in zaspal, v upanju, da se zbudim spet pri tebi. Ampak tebe nisem več nikoli videl.

Vseeno pa sem imel srečo, saj so me našli ljudje, ki jim ni bilo vseeno zame. Nahranili so me in okopali, z mene sprali blato, a niso mogli sprati bolečine, ker si me zapustil. Je bilo zato, ker sem ti zgrizel copat? Samo pogrešal sem te, ko te cel dan ni bilo doma! Je bilo zato, ker sem ležal na ženini službeni obleki? Samo stisniti sem se hotel, ker je dišala po njej. Je bilo zato, ker tvojim otrokom nisem bil več zanimiv? Nisem jaz kriv, da sem zrasel! Mislil sem, da sva prijatelja.

Pišem ti, da ti povem, da sem v redu. Čeprav sem dolgo čakal, sem leta kasneje spoznal nekoga, ki me zopet gleda tako, kot si me nekoč ti. Ki mu ni mar, da je moja dlaka osivela in da na levo oko ne vidim več prav dobro. Še vedno se rad žogam, tako kot sva se nekoč midva. Čeprav tečem bolj počasi, vedno prinesem žogico nazaj. Še vedno jo nerad spustim, ko mi jo moja nova prijateljica hoče vzeti, da bi mi jo ponovno vrgla. Še vedno se rad ob večerih stiskam na kavču in še vedno iz sklede izbiram samo rdeče brikete. Še vedno včasih zgrizem kakšen copat. Toda moja nova prijateljica me sprejema takšnega kot sem, čeprav nisem popoln. Sem pa brezpogojno vdan in rad jo bom imel do konca svojega življenja.

Tudi tebe ne bom nikoli pozabil, čeprav si ti mene verjetno že zdavnaj.

M.K.