Pes je res samo pes, dokler ni tvoj

303

Že od otroštva sem velika ljubiteljica živali, najbolj nora pa sem bila na pse. Sanjala sem o tem, kako bom nekoč imela hišo polno kosmatincev. Zato ni nobeno presenečenje, da sem si, čim je bilo možno, omislila štirinožca.

Moja prva psička je bila mešanka v tipu bull, sive barve („blue nose“). Nadela sem ji najbolj klasično ime, ki ga ti psi imajo: Blu. Tisti, ki se kaj spoznate na genetiko veste, kaj lahko pomeni parjenje dveh sivih bullov za zdravje. Če povzamem na hitro lahko tak pes prinese s seboj ogromno zdravstvenih težav – in moja Blu jih je. Ne bom se spuščala v vse detajle. Bistvo je, da je ta pes bil ob meni slaba 4 leta, in v tem času sem se tako veliko naučila. To je bil čas, ko sem se precej iskala, ko nisem točno vedela kdo sem in kam spadam. Ona je bila tam, ob vseh težkih trenutkih, potočenih solzah in seveda tudi ob vseh uspehih. Ne samo, da je bila tam – zaradi nje sem spoznala veliko ljudi s katerimi sem še danes v stiku (tudi svojega dragega), nabrala malo morje izkušenj na različnih področjih, se naučila veliko o sebi in drugih ter ostajala aktivna tudi, ko sem si res želela ležati cel teden v postelji in se smilila sama sebi. Iskreno, ne vem kje bi bila danes, če takrat ne bi imela psa.

Danes nama s fantom družbo dela Giordana, ki je pravo nasprotje Blu; je pametna in prebrisana, živahna, polna energije, igriva in tudi bolj zahtevna. Potrebuje veliko več psihofizične zaposlitve, kar pa tudi mene “prisili” v to, da sem bolj aktivna in, da delam veliko različnih stvari. Obe psici imam najraje na svetu in od obeh sem (in še bom) odnesla ogromno. Vsak pes v mojem življenju pusti svoj pečat, in vsak me nauči nekaj novega.

Seveda pa imeti psa ne pomeni samo delati srčkane slike in imeti kosmate družbe v življenju. Odgovornost je velika in za moje pojme najmanj polovica pasjih lastnikov ne bi smela imeti živali. Pes od človeka zahteva čas, voljo, energijo, ljubezen in nenazadnje tudi finance. Sliši se že zlajnano, a je tako zelo res: preden si ga omislite, dobro razmislite, če imate zanj pogoje. Če zmorete biti budni celo noč, ko imate mladiča, hoditi v pasjo šolo in vaditi tudi doma, sprehajati v vseh vremenskih razmerah in za kužkom tudi počistiti, psa voziti ob 3 zjutraj na dežurno veterino in preplačati tisto zdravilo,…

Za moje pojme je vredno. Vem pa, da marsikomu ni – in za take je boljše, da pač živali nimajo. To ne pomeni, da so taki ljudje kaj manj vredni, enostavno niso pripravljeni na tako odgovornost. In če so dovolj samokritični, da to vedo in si zato psa ne omislijo, je to zame vredno spoštovanja.

Verjamem, da sem v očeh mnogih čudak, ki je obseden s svojim psom. Tisti, ki niso imeli psa, pač ne morete razumeti. Tudi, če so ga imeli, ga mogoče niso imeli v takem obdobju, kot sem ga jaz. Mogoče ni vplival na toliko odločitev, kot je pri meni. Ne obsojam drugih, ker ne razumejo.

Res bi rada razložila, kako je lahko pes tako pomemben, a vem, da se takih stvari ne da razložiti. Rada bi samo povedala, da je na svetu še veliko takih, kot sem jaz. Če nekdo od vaših bližnjih izgubi psa, na katerega je navezan tako, kot sem bila jaz, je to enako, kot da bi izgubil družinskega člana. Bodite prosim potrpežljivi, pokažite podporo in bodite tam za človeka. Vsi ljudje ne moremo biti enaki, ampak vsaj potrudite se razumeti pasjeljubca, ko potrebuje vašo podporo.

Pes je res samo pes, dokler ni tvoj. Takrat postane terapevt, učitelj, osebni trener, motivator, sesalec padle hrane, predvsem pa je duša. Tudi, če je zavita v kup dlak.

Veronika Sivka

www.lifeoflavender.com