Samo v Sloveniji se na leto skoti 30 tisoč pasjih mladičev. Veliko jih, predvsem zaradi nepremišljene odločitve za psa, pristane v zavetiščih. Psa si družina pogosto omisli, ker starši menijo, da bo dobro vplival na razvoj otroka, ali pa odločitev za psa sprejmejo na podlagi otrokove želje. Otroci se hitro navdušijo in prav tako hitro izgubijo zanimanje. Od njih ne moremo pričakovati, da bodo prevzeli takšno odgovornost. Pes ni darilo, ni igrača, s katero se danes igramo, jutri se je naveličamo in jo zavržemo. Je živo bitje, ki si zasluži odgovorne, ljubeče in skrbne družinske člane, ki poskrbijo, da je njegovo življenje v človeški družini prijetno.
Večina težav med otroki in psi vključuje otroke, mlajše od petih let. Že samo ukvarjanje z malčkom zahteva veliko časa in energije, nov pes, še posebej mladiček, pa od staršev zahteva ravno toliko ukvarjanja z njim kot otroci. Malčki pogosto psa dojemajo kot igračo, ne razumejo, česa ne mara, in se do psa ne znajo primerno vesti. Prav tako ne razumejo, da tudi druga bitja občutijo bolečino. Razigrani malčki so navadno glasni, pogosto tekajo ter krilijo z rokami, zabavno jim je pse motiti med spanjem ali jedjo, vlečejo jih za rep, vendar vsak pes tega ne tolerira. Stresne situacije lahko privedejo do ugriza.
Otroci, starejši od sedem let, s psom že razvijajo za oba zadovoljujoč odnos, razumejo pravila obnašanja ob psu in ravnanja z njim ter pomagajo pri skrbi za psa. Od psa se učijo odgovornosti, potrpežljivosti in empatije. Vendar si je treba zapomniti, da otrok še vedno ni sposoben prevzeti vse odgovornosti za psa. Pes in otrok, sploh mlajši, nikoli ne smeta biti skupaj brez nadzora odraslih oseb oz. staršev.
Nemalokrat pare, ki pričakujejo dojenčka, zamika, da bi imeli pasjega mladička. Imajo namreč romantično predstavo o tem, da bosta otrok in pes skupaj odraščala. Prihod dojenčka močno spremeni življenje in skrb za dojenčka ter novega psa je zelo zahtevna, zato je odločitev za psa bolje odložiti za nekaj let, ko bomo imeli več časa in predvsem potrpljenja za psa.
[members_only]
Obratno lahko dojenčka pričakujejo v družini s psom. Nekatere starše skrbijo bolezni, ki bi jih pes prenesel na otroka. Skrb je, z ustrezno higieno in zdravstveno nego, odveč. Skrbi jih tudi odziv psa na novega družinskega člana. Celo pes najbolj prijetnega značaja lahko ob novem prišleku pokaže neželeno vedenje. Večina psov dojenčka dobro sprejme, je radovedna, želi si ga ogledati in ovohati, mi pa moramo psom to dovoliti. Z dojenčkom se v pasjem svetu pojavijo novi glasovi (npr. jokanje dojenčka), nove vonjave (npr. plenice), novi predmeti (npr. vozički in gugalniki), obiski vso pozornost namenjajo otroku, družina postavi celo nova pravila glede dostopa npr. do postelje, kavča, naročja skrbnika ali v določene prostore. Pes se ne sme počutiti zapostavljenega in tekmovati za našo pozornost. Psi se pogosto ravnajo glede na navade. Otrok močno spremeni družinsko rutino, vsaj dokler se ne vzpostavi nova. Pes ima zato lahko težavo prilagoditi se spremembam. Mi smo tisti, ki ga moramo pripraviti na drugačno življenje in ga vključiti v vsakdanje dejavnosti z otrokom. Kljub vsemu dodatnemu delu vsak dan namenimo čas tudi samo njemu. Novorojenček s psom ne komunicira. Neželeno vedenje psa se navadno pokaže, ko se otrok prične plaziti oz. shodi in prične vdirati v pasji prostor. Psu moramo, poleg učenja pravil primernega vedenja, omogočiti tudi miren prostor za umik in počitek.
Vprašanje, ki se ob odločitvi za psa poraja, je, kakšnega psa si omisliti, pasemskega ali mešanca, mladička ali starejšega psa. Naj vas ne vodi zgolj videz pasme, pozanimajte se o značajskih lastnostih, predvsem če je primerna za družino z majhnimi otroki, ter koliko gibanja, igre in nege potrebuje. Čeprav se običajno za družine z majhnimi otroki priporoča pasme iz skupine malih družnih psov, se po drugi strani poraja pomislek ravno zaradi njihove velikosti. Majhen otrok s psom ravna podobno kot s plišastimi igračami in psa zlahka nevede poškoduje. Poleg tega majhni psi včasih težje prenašajo grobo ravnanje otroka in v obrambi tudi ugriznejo. Na splošno so večji psi, psi čvrste anatomije, bolj umirjeni, potrpežljivi in nežni psi primernejši. Navadno se ne počutijo tako ogrožene. Večjih psov otroci ne morejo dvigovati, psi pa so spretnejši, kadar se želijo izmuzniti iz stiskajočih rok. Če se nekdo spotakne ob njih ali po nesreči pade čeznje, niso tako ranljivi. Jasneje signalizirajo, česa ne marajo, oz. te signale lažje opazimo. Poleg tega so nekatere pasme, zaradi namena, za katerega so bile vzrejene, manj primerne za družine z otroki, npr. nekatere lovske pasme psov smatrajo otroški tek in vrišč za svoj plen. Pasma je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na značaj in vedenje psa. Vsekakor izbiro pasme in z njo povezanega videza (predvsem velikost) in značaja psa prilagodimo življenjskim razmeram in stilu življenja družine. Družine s starejšimi otroki in aktivnim življenjskim stilom si tako lahko omislijo večje in aktivnejše pse, ki potrebujejo več gibanja.
Družine z mlajšimi otroki si raje omislijo mladička. Verjamejo, da se jih lažje uči in da so bolj prilagodljivi novi družini in okolju. To vedno ne velja, ne moremo predvideti njihovega značaja, pri mešancih tudi videza ne. Mladički potrebujejo več časa in energije, pa tudi nagnjeni so k praskanju in grizenju, četudi v igri. Če se odločite za mladička, morate takoj začeti s privajanjem na otroke in vzgojo psa. Dobri vzreditelji za stik psičkov z otroki poskrbijo že v leglu. Veliko kinologov kot izbiro priporoča psa v rani odrasli dobi, ki je poprej živel v družini z otroki in za katerega se ve, da ima otroke rad. Prednosti odraslega psa so dokončna zunanja podoba, običajno je že navajen na hišno čistočo in pogosto je tudi vzgojen. Ima izoblikovan značaj, zato lažje ocenimo, če spada v našo družino. Najprej preverimo, kako se pes odziva na otroke. Veselo miganje z repkom, igriva govorica telesa, iskanje stika z otroki, tolerantno in nežno obnašanje do njih nakazujejo, da se pes dobro počuti v bližini otrok. Umikanje pogleda ali celega telesa, umikanje vzvratno, oblizovanje ali celo renčanje ob pristopu otroka pove, da je pes v stresu in se ne počuti dobro v bližini otrok. Seveda pa bosta tudi v primeru, da najdete primernega odraslega psa, potrebna dodatna vzgoja in prilagajanje na družino.
V odločanje o izbiri psa, naj bo vključena vsa družina. Otroka vprašajte, zakaj si psa sploh želi, saj imajo otroci pogosto precej idealistične predstave o življenju s psom, ki so jih pridobili iz risank ali filmov. Njegovi starosti primerno razložite, da je pes živo čuteče bitje, z lastnimi potrebami, željami in interesi, ki bo z vami živelo 10–15 let ali več, in ne igrača, ki jo zavržemo, ko se je naveličamo. Preglejte knjige in revije o psih, posvetujte se s strokovnjakom in pobrskajte po spletu. Razmislite o tem, koliko časa boste lahko posvečali psu. Sprehodi, hranjenje, nega in vzgoja vzamejo vsaj dve uri na dan. Premislite tudi o otrokovih šolskih in obšolskih obveznostih in ali bo uspel najti dovolj časa za psa. Morda se bo otrok pripravljen odreči kateri od obšolskih dejavnosti, morda pa bo ob vseh obveznostih preobremenjen. Otroku predstavite, da življenje s psom ne pomeni le igre, temveč tudi obveznosti: zgodnje vstajanje, redne sprehode, tudi v slabem vremenu, redno hranjenje in nego ter učenje obeh. Družina naj se preizkusi in nekaj dni simulira, kako bi bilo, če bi imeli psa. Otroka soočite s tem, da odločitev za psa pomeni tudi določene stroške in da se bo moral, v zameno za nesebičnega kosmatega prijatelja, odpovedati morda ne nujno potrebnim dobrinam. Pomemben je tudi pogovor o primernem vedenju ob psu ter ravnanju z njim, kar vključuje tudi informacije o tem, kako pes zaznava svet in kako se nanj odziva. Poznavanje govorice psa in naš primeren odziv sta ključnega pomena za sobivanje s psom.
Ko pes prispe v nov dom, naj se skrb za psa porazdeli med člani družine, vendar naj bodo obveznosti prilagojene starosti otroka. Psa naj vzgaja vsa družina, skupaj se udeležujte tudi tečajev vzgoje in šolanja psa. Uspeh na tečaju bo otroka še dodatno motiviral za ukvarjanje s psom. Otroka največ naučimo z zgledom, zato se moramo starši najprej naučiti biti odgovorni skrbniki psa. Otrok ni nikoli primarno odgovoren za psa. Do pubertete je sicer navadno intenzivno vpleten v skrb za psa, vendar se s puberteto nemalokrat zgodi, da se njegovi interesi in prioritete spremenijo, pes pa posledično dobi manj pozornosti. Razmislite tudi o prihodnosti, predvsem kdo bo tisti, ki bo, po morebitnem odhodu otrok od doma, prevzel skrb za psa.
Tom Regan, eden vodilnih filozofov v raziskovanju pravic živali, je pred leti zapisal, da je prišel čas, da pričnemo živali jemati resno. Psi, za katere že pregovorno pravimo, da so naši najboljši prijatelji, si še kako zaslužijo tehten premislek o odločitvi, da jih sprejmemo v družino in jim omogočimo vse pogoje za prijetno sobivanje z nami.
[/members_only]Valentina Horvat Kokalj, kinološka inštruktorica in direktorica Zavoda PET
Objavljeno v trideseti številki revije Kužek
