Pasje borbe

Pasje borbe zagotovo sodijo med najodvratnejše načine mučenja živali. Borbeni psi (angleško gamedogs) so po navadi vzgajani v izolaciji in preživijo večino življenja na kratkih, težkih verigah. Imajo redne treninge za borbe in so drogirani ter polni steroidov za povečanje mišične mase in agresivnosti. Večina jih ima kupirana ušesa in repe, ki so odrezani zelo blizu telesa, da prikrijejo telesno govorico psa in da se zmanjša področje, kamor lahko dobijo ugriz. Pasjeborci jim po navadi sami kupirajo ušesa in repe na najbolj nehuman in krut način s sekirami, noži, škarjami, ipd.

Pasje borbe se lahko odvijajo na različnih lokacijah ‒ od osamljenih kmetij, gozda do planiranih dogodkov. Običajno se psi borijo v tako imenovanem pitu, ki je nekaj podobnega kot ring, ograjen z ograjo, iz katerega psi ne morejo pobegniti. Tla in ograja pita sta po navadi polna starih krvavih madežev od prejšnjih bojev. Tla so velikokrat pokrita s tepihi, ki jih lahko po borbi zvijejo in zavržejo in tako prikrijejo kri oz. dokaze. Borba lahko traja nekaj minut ali nekaj ur in oba psa utrpita poškodbe, kot so ugrizi, izguba krvi, raztrganine, zlomljene kosti, udarnine. Čeprav po navadi borbe niso do smrti, veliko psov pozneje podleže poškodbam. Nekateri psi, ki borbo izgubijo, so zavrženi, ubiti ali pa brutalno umorjeni kot del »športa«.

Borbe psov so v večini primerov povezane z drugimi oblikami kriminalnih aktivnosti, kot so npr. nedovoljene stave, preprodaja drog in orožja. Samo v ZDA predvidevajo, da obstaja več kot 10.000 pasjeborcev, ki trenirajo, silijo v borbe in mučijo več kot 100.000 psov vsako leto.

Glede na zgodovinska dejstva začetki prirejanja pasjih borb segajo v leto 1750, pojav profesionalnih borbenih pitov pa sega v leto 1860.

Čeprav je v devetdesetih letih izgledalo, da se borbe psov umikajo, pa veliko predstavnikov zakona in društev za zaščito živali opaža, da so v zadnjih letih spet v vzponu. To pripisujejo internetu, ki omogoča pasjeborcem več možnosti za izmenjavo informacij o pasjih borbah in borbenih psih.

Zakaj borbe psov privlačijo ljudi?

Veliko je razlogov, zakaj borbe psov privlačijo ljudi. Najosnovnejši razlog je pohlep. Pri večjih aretacijah in razkrinkanju pasjih borb so zasegli več kot 500.000 dolarjev in nič nenavadnega ni, če v eni borbi zamenja lastnika med 20.000 in 30.000 dolarjev. Veliko denarja pa prinesejo tudi plačila plemenjakov in prodaja mladičev iz obetavnih linij.

Drugi uporabljajo pasje borbe kot podaljšek samih sebe, da se dokažejo, da se nekdo drug bori za njih, in tako demonstrirajo svojo moč in iznajdljivost. Vendar pa ko pes takega pasjeborca izgubi boj, to pomeni za njega ponižanje, izgubo statusa, ne samo denarja, in rezultat je brutalno znašanje nad psom, ki je izgubil boj.

Tretje pa privlači preprosto sadistično uživanje v brutalnih prizorih borbe.

Kakšni psi so uporabljeni za borbe?

Velik del aktivnosti in zaslužka pasjeborcev je prodaja mladičev tistih psov, ki so zmagovali v borbah. Za oglaševanje mladičev in paritev se uporabljajo podzemne publikacije in internetne strani. Veliko dvoriščnih vzrediteljev misli, da bodo z vzrejo in prodajo psov v te namene ogromno zaslužili. Žal je veliko teh živali zapuščenih in ubitih, ker se ne obnesejo za borbe. Po celem svetu se uporablja veliko pasem psov za borbe, najpogostejše so fila brasileiro, dogo argentino, tosa inu in presa canario, v ZDA je najbolj priljubljena in uporabljena pasma za borbe ameriški pit bul terier. Občasno se za borbe uporabijo tudi druge pasme in mešanci, predvsem v uličnih borbah ali kot psi vabe, ki jih nekateri uporabljajo za trening svojih psov.

To pa ne pomeni, da so pitbuli neprimerni za družinske pse. Pomembno si je zapomniti, da je lahko vsak pes agresiven, odvisno od situacije, njegove genske zasnove, vzgoje in okolja. Če se s psom pravilno ravna, je pravilno treniran in popolnoma socializiran med odraščanjem in če ima dobrega lastnika, ki z njim lepo ravna, se bo po vsej verjetnosti razvil v lepo vzgojenega družabnika in ljubljenčka družine.

Kako se vzrejajo in trenirajo borbeni psi

Psi za borbe morajo biti izolirani in preživijo večino življenja na težkih verigah, stran od drugih psov in po navadi niso socializirani do drugih psov. Vseeno pa veliko profesionalnih pasjeborcev zapravi celo premoženje in ogromno časa za trening svojih psov. Pogosto ti psi dobivajo kvalitetno hrano in osnovno veterinarsko oskrbo. Razgibavajo jih v kontroliranih pogojih, kot je na primer doma narejeni ali električni »treadmill«, ki psu ne omogoča, da se ustavi in preneha s tekom. Pri treningu psov se velikokrat uporabljajo nedovoljene droge, kot so na primer anabolni steroidi za povečanje mišične mase in agresivnosti. Prav tako se uporabljajo narkotiki za povečanje agresije, reaktivnosti in blokiranje bolečine med borbo. Kljub vsemu, kar ti psi utrpijo s strani svojih kvazilastnikov, imajo v veliki večini še vedno radi ljudi in hrepenijo po dotikih in nežnosti s strani ljudi.

Gameness, game-dog, game-bred, game-pedigree … ‒ kaj to pomeni?

Angleškega izraza gameness, ki se uporablja v povezavi s pitbuli, se ne more dobesedno prevajati. V bistvu za ta izraz niti ni pravilnega prevoda in ne pomeni ničesar v povezavi s prevodom besede game ‒ igra. Ta izraz in njegove izpeljanke se uporabljajo v povezavi s prepovedanimi borbami psov. Tisti, ki se ukvarjajo s pasjimi boji, smatrajo ameriškega pitbul terierja kot edinega game-doga in nekateri pasmo celo imenujejo ameriški game-dog. V njihovih očeh izraz »game« pomeni prirojeno ali naravno željo psa, da gre v pit in uniči drugega psa, ne glede na bolečino, poškodbe ali utrujenost. Končen cilj tistih, ki vzgajajo pse za borbe, je »dead game« dog. To pomeni, da bo pes kljub temu, da umira od poškodb, da je v šoku, ima notranje poškodbe in neznosne bolečine, da krvavi, še naprej napadal drugega psa, če tako zahteva njegov lastnik, in bo na koncu poginil v pitu ali kmalu po borbi. »Game« pomeni psa, ki pokaže tako vztrajnost, in dejstvo je, da imajo samo pitbuli to »gameness« lastnost in pogum, da gredo za svojega lastnika preko vsega, preko vseh bolečin in ovir, do smrti.

Pasje borbe v Sloveniji

Žal se tudi v Sloveniji dogajajo pasje borbe. Ena bolj razvpitih in javnosti bolj znanih pasjebork pri nas je Mariborčanka, ki je pred časom javno sama priznala, da se ukvarja s pasjimi borbami. Zaradi suma za pasje borbe in mučenje živali je bila že prijavljena pristojni policijski upravi in takratnemu VURS-u, ki nista ukrepala, češ da gre za pomanjkanje dokazov. Najbolj strašljive pa so govorice, da naj bi bili v to dejavnost celo vpleteni nekateri predstavniki pristojnih organov. Letos avgusta je bila zaradi ugriza človeka usmrčena njena zadnja psička Safirka. Temu bi se lahko gospa izognila, če bi upoštevala odločbe, ki ji jih je izdal UVHHVR, v katerih je bilo zapisano, da mora psičko peljati na prevzgojo, sicer bosta pri naslednjem ugrizu odrejena odvzem psa in evtanazija. Torej je iz malomarnosti povzročila smrt še enega psa.

Drugi, prav tako razvpit primer je primer iz kraja Tepe pri Litiji, ko so zaščitniki živali že leta 2006 opozarjali, da se na tamkajšnjem posestvu Litijana z živalmi dogaja nekaj nezaslišanega, a veterinarski inšpektorji nepravilnosti niso odkrili. Šele novembra 2011, ko se je tam zgodil umor, je že med preiskavo kmalu postalo jasno, da so bila opozorila o pasjih bojih na posestvu upravičena. Iz Tep in pasjega vzrejališča na Velikem Vrhu so morali takrat v zavetišča odpeljati 15 psov pasme ameriški stafordširski terier, večina jih je imela grde brazgotine zaradi bojev v pasjem ringu. Osem psov, ki so sodelovali v pasjih bojih, so morali evtanazirati, saj njihova socializacija ne bi bila uspešna.

Leta 2012 pa so iz reke Mure potegnili  trupli dveh ustreljenih psov; poškodbe so nakazovale, da sta sodelovala v pasjih bojih.

Nerazumljivo je, da je v vseh razvitih državah namerno mučenje živali kaznivo dejanje ‒ posebno hudo mučenje (namerna povzročitev hude poškodbe ali smrti, povzročitev ekstremne fizične bolečine, mučenje, pri čemer ima mučitelj namen povečati ali podaljševati bolečino, trpljenje, točen opis dejavnosti pasjih borb …) –, medtem ko naši sodniki le redko opredelijo dejanja mučenja živali kot kazniva dejanja. V kolikor to celo storijo, le redko izrekajo zaporno kazen in še to v minimalnem trajanju. Da o denarnih kaznih sploh ne govorimo ‒ od 400 do 800 evrov.

Najhuje pa je, da v kolikor jih doletita zaporna in denarna kazen, taki ljudje po prestani kazni ponovno lahko nadaljujejo s pasjimi boji, saj za razliko od razvitih držav pri nas nimamo prepovedi lastništva živali za ljudi, ki so bili obsojeni mučenja živali.

[/members_only]

Urša Karlin

Objavljeno v dvaintrideseti številki revije Kužek