Otroci in psi so navadno prijatelji že v prvem trenutku, vez med otrokom in psičkom pa je res nekaj najlepšega. Kljub vsemu pa moramo biti zaradi majhnosti in nepredvidljivega vedenja otroka pozorni na vedenja obeh – malčka in kosmatinca. Preden se odločimo za posvojitev kužka, moramo preveriti, kako se bo pes ujel z našim majhnim otrokom in kako uvesti novega psa v družino z otroci. Preveriti moramo tudi, ali obstajajo kakšna posebna tveganja za zdravje in morebitne težave pri obnašanju, ki se lahko pojavijo med psi in naraščajem. Če upoštevamo nekaj preprostih smernic in previdnostnih ukrepov, pa so otroci in psi lahko najboljši prijatelji, ki jih je veselje gledati.
Izbira pravega psa v pravem času
Vsak psiček ni primeren za otroke in tudi vsak otrok ni primeren za pasjo družbo. Velika večina težav, povezanih s psi/otroki, na katere naletimo, vključujejo otroke, mlajše od 6 let. Če so otroci v naši družini torej mlajši od 6 let, moramo vložiti veliko časa in premisleka v odločitev, kdaj in katerega psička izbrati. Veliki psi, ki so bili vzrejeni za zaščito in varovanje, morda niso najprimernejša odločitev. Tudi veliki psi z ogromno energije, ki bi malčka venomer prevračali, so primernejši za nekaj let starejšega otroka (oz. je potrebno vložiti več dela in pozornosti, da otrok in pes spleteta odnos, zadovoljujoč za vse strani).
Starši majhnih otrok so pogosto tudi zelo zaposleni in pogosto nimajo prostega časa oziroma so preutrujeni, da bi preživljali ure in ure z zelo živahnim psom, ki potrebuje veliko aktivnosti oz. s pasjim mladičkom, ki prav tako potrebuje veliko pozornosti. Na začetku mladički namreč potrebujejo skoraj toliko časa kot otroci, zato se je potrebno vprašati, ali smo pripravljeni v svoj, več kot zaposleni dom, sprejeti še kužka in ali smo se pripravljeni tudi kužku posvečati v dovolj veliki meri, da je to pošteno tako do kosmatinca kot do naših otrok in nas samih.
[members_only]
Malo starejši otroki (približno od 7 let naprej) so pripravljeni razvijati ljubeč odnos s psom. Psički lahko otroku pomagajo pri učenju odgovornosti, potrpljenja, empatije in sočutja, ne smemo pa pozabiti, da noben otrok ne more sam skrbeti za psa, zato moramo starši v celoti prevzeti odgovornost za pasjega ljubljenčka.
Prihod psa v družino z otrokom
Po odločitvi, da v svojo družino sprejmemo še kužka, si moramo najprej vzeti nekaj časa in pripraviti svoj dom na prihod psa. Ko kužka pripeljemo domov, naj ima nekaj dni, da se prilagodi. Priporočljiva je tudi priprava niza pravil za otroke, ki se nanašajo na prihod novega družinskega člana. Navodila nato postavimo na vidno mesto – na hodnik, na hladilnik v kuhinjo ali na kakšno drugo vidno mesto. Določiti moramo tudi, kje bo kuža spal. Raje vsaj na začetku ne dovolimo, da spi v otrokovi postelji, ampak ga navadimo, da bo lahko sanjal sladke pasje sanje tudi v svoji posteljici. Zelo pomembno je tudi otroke naučiti ravnanja s psom, zato moramo v svoj dan vračunati tudi čas za poučevanje tako otrok kot psa. Izobrazimo se lahko s knjigami, psička vpišimo v pasjo šolo, nato pa svoje znanje prenašajmo tudi na otroke.
Prihod otroka v družino s psom
Ena večjih skrbi bodočih staršev, ki so že skrbniki psa, je bojazen, kako se bo pes odzval, ko bodo domov pripeljali dojenčka. Poleg vedenja skrbi povzročajo tudi morebitna zdravstvena tveganja, ki se jim bomo posvetili malce kasneje. Večina psov se na prihod otroka odzove povsem v redu, seveda so radovedni in se na začetku počutijo malo zapostavljene, vendar jih ti občutki navadno kmalu minejo. Če si starši za kosmatinca vsak dan vzamejo čas tako za igro kot sprehod s psom, bo prehodno obdobje gotovo minilo kot po maslu.
Novorojenčki imajo zelo malo stika s psom, zato se težave v gospodinjstvu ponavadi pojavijo, ko dojenček postane malček in začne vdirati v osebni prostor psa. Malček še ne razume pravil in ne ve točno, kaj pomeni besedna zveza »pusti kužka pri miru«. Vsekakor moramo psu zagotoviti njegov osebni prostor, kamor se bo lahko umaknil, saj bo tako mnogo srečnejši. Ne smemo pa ga ves čas puščati samega, saj kljub prihodu otroka pes potrebuje ljubeč odnos s svojimi skrbniki.
Odnos med psom in otrokom
Psi imajo z ljudmi edinstven odnos, njihovo vedenje pa najbolje razumemo, če ga gledamo s pasjimi očmi, z vidika »tropa«. Celotno pasje vedenje se namreč vrti okoli položaja in vloge v tropu. Družina je pasji trop, je skupina, v kateri ima vsak član določen položaj. V večini družin se en ali oba starša štejeta kot vodji, pes pa jima je podrejen. Ko so v družino vključeni majhni otroci, jih psi dojemajo kot sebi enake ali po položaji še nižje v hierarhiji in v tem primeru se lahko soočimo tudi s kakšnim problemom.
Ko pes meni, da mu je otrok podrejen, ne posluša njegovih ukazov, lahko ga tudi nalašč odrine ali prevrne na tla. Ko je otrok v bližini pasje hrane ali igrač, lahko pes celo pokaže svoje zobe ali ugrizne, saj brani svojo »lastnino« in ne razume, da bi otrok želel le poigrati. Ključnega pomena je zato, da jasno začrtamo položaje družinskih članov na hierarhični lestvici, da se pes zaveda, da majhen otrok njemu ni podrejen.
Zakaj psi grizejo majhne otroke in kako to preprečimo
Psi odraslega človeka največkrat ugriznejo iz strahu ali ker so zelo zaščitniški, ko pa ugriznejo otroka, gre bolj pogosto kot za strah za t. i. »opozorilni ugriz«. Tak ugriz je za otroka seveda travmatičen, vendar pa za zdravje običajno niso nevarni. Pomembno je znati razlikovati med naravami ugriza in se naučiti, kako preprečiti takšne težave v prihodnosti. Dominanten pes podrejenemu psu s telesom večkrat pokaže, da je nezadovoljen z njegovim vedenjem in da naj ustavi svoje početje. Če podrejen pes še vedno ne prisluhne signalom, dominanten pes vedenje konča z ugrizom. Tak ugriz ni namenjen poškodovanju podrejenega psa, ampak je mišljen kot bolj strogo opozorilo in kazen. Podobno kot podrejene pse v tropu dominantni psi dojemajo tudi otroke.
Na žalost otroci ne znajo interpretirati pasjega jezika, psi pa ne znajo komunicirati na drugačen način. Skoraj vsi ugrizi psov so po mnenju veterinarjev posledica neuspešnega prepoznavanja pasjega vedenja pri starših. Z voljo in dovolj pozornosti lahko psa naučimo obvladovati svoje vedenje, prav tako lahko otroka naučimo ravnanja s psom in prepoznati signale, ki jih pes oddaja, ko želi biti sam. Kaznovanje otroka in psa zaradi takšnega ugriza je zato nesmiselno. Veliko večje uspehe bomo dosegli, če se z obema lotimo temeljitega poučevanja.
Če pride do ugriza, otrokovo rano temeljito očistimo in po potrebi poiščemo zdravniško pomoč. Običajno so psihološke posledice pasjega ugriza hujše od ugriza samega. Otrok po takšnem incidentu lahko razvije strah pred psi, vendar tudi to težavo lahko premostimo. Počasi ga znova navajajmo na družbo psov, vendar mora biti malček medtem v varnem okolju. Če ima otrok velike težave s strahom in tesnobo zaradi psov, pa bo morda prišla v poštev tudi strokovna pomoč.
Ljubezen, ki gradi odnos med otrokom in psom, je nekaj velikega in nepojmljivo močnega. V kolikor sledimo nekaj previdnostnim ukrepom, izberemo pravega psička v pravem času za svojega otroka, smo naredili korak k pravemu prijateljstvu. Tako otroci kot psi pa potrebujejo nekaj časa, da se navadijo drug na drugega, k čemur s svojo pozornostjo pripomoremo tudi starši in skrbniki. Če si za vse družinske člane (otroške in pasje) vzamemo dovolj časa in delujemo zdravorazumsko, bodo pretirane skrbi gotovo odveč.
[/members_only]
Maša Pirnat
 ravnati pametno.){kind=link}