Ob pristnem prijateljstvu med otrokom in psom se povsem brez težave raznežimo, sedaj pa so svoje pozitivno mnenje o tem podali tudi strokovnjaki. V nedavni študiji namreč izvemo, da imajo otroci, ki prijateljujejo z kužkom, boljši odnos s starši in so bolj povezani tudi s svojimi vrstniki. Raziskovalci na Kent State University so v študijo vključili 99 otrok, starih od 9 do 11 let. Vsi otroci so doma imeli svojega kosmatinca. Odgovorili so na vprašanja o psih, starših in prijateljih in izsledki so pokazali, da je bil en odnos še posebno močan. Otroci, ki so čutili veliko ljubezen do psa, so na splošno bili tudi bolj povezani s starši in najboljšimi prijatelji med vrstniki.
Kako pa se je začelo?
Kathryn Kerns, profesorica psihologije in ena izmed vodilnih raziskovalk meni, da ni povsem jasno, ali skrb za hišnega ljubljenčka pomaga do bolj poglobljenih človeških odnosov ali pa zaradi povezanosti s starši tako lepo skrbijo tudi za kužke. Dodaja, da je odnos najverjetneje vzajemen – pozitivna izkušnja s hišnim ljubljenčkom vodi k večji kooperativnosti s starši in pozitivne izkušnje s starši vodijo nazaj k zaupanja vrednemu odnosu s psom. Raziskovalci so v času študije poleg vprašalnikov otroke v družbi psov tudi opazovali. Ugotovili so, da so tisti otroci z več fizičnega stika z ljubljenčki imeli tudi boljši odnos z mamo, ne pa nujno tudi z očetom in prijatelji. “Glede na to, da mame igrajo vlogo varnega zatočišča že od vsega začetka, je vzrok verjetno tu,” pravi Kernsova. “Tesen odnos z materjo pa bi lahko bil tudi model za bližino do drugih, vključno s psi.”
[members_only]Vpliv psa na stres pri otroku
Kernsova je z ekipo opravila še eno študijo, v kateri je raziskovala, kako psi vplivajo na čustva otrok med stresnimi dogodki. Istih 99 otrok so raziskovalci prosili za petminutni avtobiografski govor. Govor v živo so spremljali strokovnjaki, za višji faktor stresa pa so dodali še snemanje. Polovica otrok je imela med govorom ob sebi psa, polovica pa ne. “Otroci, ki so imeli v bližini pse, so bili ves čas veseli in nasmejani,” je poudarila Kernsova. Fizični stik s psom, pasja brada v otrokovem naročju ali le gobček, naslonjen na otrokovo nogo, je govorno vajo naredil mnogo manj stresno. Med crkljanjem ljubljenčkov se običajno počutimo mirnejše in otroci so bili vidno bolje razpoloženi v njihovi družbi, kar jim je bilo v pomoč pri obvladovanju stresorjev. V nepovezani študiji so otroci opravili podoben stresni test bodisi s psom bodisi z enim od staršev oz. sami. Stopnja stresa je bila najnižja, ko so bili otroci s svojim psom. Raziskovalci se pri raziskovanju stresa niso osredotočili le na otroke, temveč so tudi pri odraslih ugotovili, da so bili najbolj pomirjeni v družbi kosmatih prijateljev. Stopnja stresa se pri vseh starostnih skupinah poviša, ko je človek sam. Zelo visoka je tudi v družbi prijateljev.
Zakaj pa psi lahko nudijo boljšo oporo od ljudi? Kerns meni, da ljudje razmišljajo na drugačen način kot psi in medtem ko ljudi skrbi, da tudi prijatelj tiho ocenjuje našo uspešnost, vemo, da psa to niti najmanj ne zanima.
Imajo na otroka vsi ljubljenčki enak vpliv?
Kernsova z ekipo je to vprašanje preverila s študijo psov, saj se naši štirinožni prijatelji od drugih ljubljenčkov razlikujejo po sposobnosti branja čustev, zvestobi in težnji po fizičnem stiku. Medtem nekateri ljubljenčki sicer obožujejo crkljanje, denimo mačke ali celo konji, ribe najverjetneje ne bi imele enakega učinka na čustvovanje in otroške odnose. Vodja raziskave pojasni tudi ekstrapolacijo rezultatov na otroke drugih starosti, kjer meni, da bi bili izidi verjetno podobni. “Osredotočili smo se na otroke, saj je to čas, ko bodo še zelo verjetno o svojih hišnih ljubljenčkih govorili kot o svojih prijateljih, ne kot o živalih. Ne pričakujemo pa, da bi bilo pri starejših mladostnikih testiranje bistveno drugačno,” še zaključi Kathryn Kerns.
[/members_only]Maša Pirnat
Vir:
www.washingtonpost.com
