Zadnje dni velikokrat zasledimo obvestila o tem, da v različnih krajih zastrupljajo pse. Na Gorenjskem je bil to strup za podgane, v Ljubljani zdrobljeno steklo in narezani žeblji med mletim mesom. Da o strupu za polže niti ne govorimo.
Nikakor ne odobravam takšnega vedenja in se mi zdi skrajno primitivno. Po drugi strani pa razumem ljudi, ki živijo v mestih, da znorijo in se zatečejo k skrajnim sredstvom, če imajo polno zelenico pasjih kakcev in požgano živo mejo od pasjega lulanja. Razumem jih, da so jezni in sovražijo pse, ne odobravam pa, da jih zato zastrupljajo. Čeprav je res, da kratkotrajno dosežejo točno to, kar si želijo – da so psi na vrvici in ne kakajo na njihovem vrtu.
Lastnina drugih so tudi polje in njiva, po katerih hodimo. Lastnina drugih je tudi gozd, po katerem hodimo. Opazujem lastnike psov, ki svojim psom dovolijo, da kopljejo luknje po travnikih. Še smejejo se zraven in jih spodbujajo, saj imajo tako vsaj 15 minut miru pred njim in na koncu utrujenega psa. In tako so prekopani celi travniki. Nihče od teh lastnikov se ne zaveda, da ta travnik nekdo obdeluje in da na njem raste hrana za njihove živali. Ali pa psom mečejo žogice in podobne stvari, psi pa uničujejo travno rušo. Eden še ne, ko se zbere družba s psi in jim pustijo, da norijo in se podijo … Nihče ne pogleda, kakšen ostane travnik za njimi. Nihče se ne zaveda, da to travo pojedo živali, ki jih nazadnje jemo tudi mi, lastniki psov. Jemo živali same ali pa njihove mlečne pridelke. Se zavedamo, da nam psi kakajo v lastni krožnik? Da o poljih s pšenico ne govorim in o tem, kako je fino in kako so vsi »lajkali« filmčke na medmrežju, kjer psi skačejo po zreli pšenici. Se je kdo zavedal, da zlomljena pšenica ni kmetov pridelek, ker je ne more strojno požeti. Pšenica ali pa visoka trava … S tem, ko pustimo psom, da se gibljejo po njej, jo zlomijo in kmetu uničijo pridelek. In potem je kmet ta umazan in ta grd, ker je nastavil strup. To, da je opozarjal, ali celo postavil table, to ni dovolj. Nespoštovanje tuje lastnine je pač kmeta privedlo do tega dejanja, da je primoran z nečim zavarovati svojo lastnino in to, kar njemu in nam daje hrano.
So res potrebna tako skrajna in barbarska sredstva, da se doseže to, kar bi morala biti nekako splošna pasja kultura? Svoboda vsakega pasjega lastnika in njegovega psa se konča točno tam, kjer posega v svobodo drugega človeka, psa ali okolja. Pa smo tam. Mi, lastniki psov, smo s svojim vedenjem soodgovorni za to, da pahnemo človeka do te skrajnosti, da se poslužuje tako nizkotnih dejanj. Ne rečem, da je med njimi tudi kakšen psihopat. Glavnina zastrupljevalcev psov pa je to naredila popolnoma zavestno zato, da se ubrani pred psi oziroma njihovimi neodgovornimi lastniki, ki ne spoštujejo tuje lastnine.
Prav tako smo lastniki psov krivi, da nas v mestu gledajo grdo. Svoboda enega se konča točno tam, kjer se začne svoboda drugega. Vsi imamo pravico biti na tem svetu. A lastniki psov moramo vseeno upoštevati pravila, napisana in nenapisana, predvsem pa moramo biti tisti, ki bi se morali v prvi vrsti zavedati tega, da dajemo z vsem, kar naredimo, vzgled in občo sliko – takšni so lastniki psov. Če pustimo, da naš pes lula po hišah, če ne pospravljamo kakcev za njim, če lahko hodi po rožah v parku … Takšen lastnik ne daje vtisa, da je le on tak, ampak da so vsi pasji lastniki takšni.
Imeti psa v mestu pomeni, da se moramo prilagoditi mestu. Mesto je pač primarno namenjeno ljudem in zato smo lastniki psov primorani to spoštovati.
[members_only]
Svojega psa moramo vzgojiti okolju, v katerem živi in se giblje, primerno. Pes, ki živi v mestu, mora biti pasji meščan. Ne sme bevskati, ne sme vleči, naučiti ga je potrebno, da ne polula vsakega stebra, da ne lula po fontanah, da … Predvsem pa se mora lastnik zavedati, da imeti psa v mestu ali pa samo peljati psa v mesto, pomeni, da mora biti pes vedno in povsod na povodcu. Je pes na celi dolžini fleksija sredi Čopove privezan? Je. Ampak s tem, ko je 3 ali 5 metrov stran od lastnika, je enako, kot da je odvezan. Pes ovira ljudi, ljudje se mu morajo prilagajati, lastnik pa ga nima pod kontrolo. Večkrat me je strah, ko se vozim po mestnih ulicah in imajo ljudje pse na raztegljivih povodcih. Pes hodi levo, desno, vohlja povsod, nikoli nisem čisto prepričana, ali se bo res ustavil v svojem vlečenju pri semaforju ali pa bo odvlekel lastnika na cesto. Ker sem ljubiteljica psov, vedno zmanjšam hitrost. Zaradi svoje varnosti in zato, ker res ne zaupam psom, ki dobesedno vlečejo svoje vodnike, kakor se jim zdi in s hitrostjo, kot sem jih zazdi. Odkar sem videla, kako je zlati prinašalec odvlekel starejšo gospo čez cesto pri rdeči luči in skočil, kasneje sem izvedela, na gonečo psičko, ki je z lastnico lepo čakala na semaforju, sem še bolj previdna ob vsakem takem prizoru. Če se samo malo ustavim ob tem prizoru, ki sem ga na začetku opazovala iz parkiranega avtomobila, ko se lastnica psičke ni mogla otresti psa, starejša gospa pa tudi ni obvladala svojega, kasneje pa sem pristopila in psa umirila. S kakšno pravico nevzgojeni samci nadlegujejo samice, ki se gonijo. Popolnoma naravno je, da se psička dvakrat letno goni. Popolnoma nesprejemljivo pa je, da jih samci takrat nadlegujejo. Večkrat slišim odgovor, predvsem moških lastnikov tako nevzgojenih psov, naj pa psico sterilizirajo, pa bodo imeli mir. Kaj pa, če bi vi vašega kastrirali, če ste ga pozabili vzgojiti? Ne, to pa ne, potem mu bomo pa dušo vzeli … Morda res ne bi bilo napačno, da bi bili mestni psi kastrirani in sterilizirani, razen tisti, ki se resno ne mislijo ukvarjati z vzrejo. Za vzrejo moraš imeti tudi prostor. Strnjeno blokovsko naselje ni ravno prostor za leglo.
Kakšen naj bi bil mestni pes? Predvsem bi moral biti popolnoma nekonflikten do drugih psov, lepo vzgojen, da ne lula in kaka za vsakim vogalom, da ne laja na nikogar, da ni moteč za okolje, v katerem se giblje in živi. Kaj pomeni nekonflikten do drugih psov? To, da ne laja na njih, da ne skače po njih, da s svojim vedenjem in hojo ne kaže dominantnega nastopaštva. Da mu življenjski cilj ni nekomu ukrasti žogico ali palico iz ust, da ne ponori in bolestno ne čuva vse, kar je okoli njega. Da ne lovi mestnih golobov in živali v mestnem parku …
Zadnjič sem s svojo šolo peljala pse v mesto. Ne razumem lastnikov psov, ki vedo, da njihov pes ni ravno priden, da ga ne privežejo. Sploh pa ga ne privežejo, ko vidijo gručo psov. Tako skupino je težko spregledati. Še bolj sem bila začudena, ker ni nihče iskal psa, ki se je repenčil pred nami. Na koncu sem ga privezala in je šel z nami. Končno je le prišla lastnica belega kodra in ga pripela na svoj povodec.
Še bolj presenečena sem bila kakšen teden, dva prej. Bilo je še tako mrzlo, da je bil del bajerja v Tivoliju zamrznjen. S tečajnico sem pila kavo v bližnjem lokalu, ko vidim tribarvnega beagla, kako teče proti bajerju. Ne ustavita ga ne led, ne delno staljena voda. Mirno teče proti racam in jim ukrade kruh. Ves vesel priteče mimo gostov v lokalu s kruhom v gobčku. Vidim lastnika, ki se mirno sprehaja po parku in prav nič ne odreagira prav. Ignorira svojega psa in hodi naprej. Ne razumem, res ne. Če mu že ni bilo mar za race, bi mu lahko bilo vsaj za svojega psa, da ne pade v ribnik. Srečala sem ju potem še kasneje v parku, kjer se še vedno ni vznemirjal za svojega psa, ki je tekal od psa do psa in jim težil. Lastnik je mirno telefoniral in se obnašal, kot da pes ni njegov.
Zavedati se je potrebno, da smo lastniki tisti, ki smo odgovorni za svojega psa. Če lastnik nima v sebi odgovornosti, mu je ne more dati tudi zakon. Zakon je jasen. Psi morajo biti v urbanem okolju in tam, kjer se pričakuje večja fluktuacija ljudi, na povodcu. In koliko je psov v mestnih parkih na povodcu?
Končala bom s tem, s čimer sem začela. Če bi bili psi na povodcih in jim lastniki ne bi dovolili delati škodo na tuji zemlji ter jim ne bi dovolili biti moteči za okolje, se ne bi pojavljale vse te namerne zastrupitve, vsaj ne v tako razširjeni obliki kot zadnje dni.
Res je problem tudi v tem, da je le peščica šol, ki vzgaja pse v mestne pse. Mogoče bi bilo potrebno tudi tu spremeniti kaj. Vzgajati v mestne pse pomeni iti s psi v mesto, jih naučiti hoditi z lastniki na kavo in predvsem izobraževati lastnike, kaj se sme in kaj ne. Kaj pa je to, je pa spet vprašanje osebnih lastnosti inštruktorja oziroma politika pasjih šol. Ne zgledujmo se po slabših in ne kažimo s prstom za tistimi, ki niti kakcev ne pobirajo za svojimi psi. Primerjajte se z boljšim in bodite še boljši.
Ko ne bo več pasjih kakcev po travnikih in zelenicah, ko ne bodo več poslušali celo dopoldne pasjega laježa iz sosedovega bloka, ko ne bo skopanih lukenj in polulanih fasad, se bo spremenilo mišljenje tudi tistih, ki zdaj opravičeno kažejo na vse nas.
[/members_only]Alenka Klemenčič
Objavljeno v peti številki revije Kužek
