Izraz kastracija pomeni odstranitev jajčnikov oziroma testisov, s čimer dosežemo neplodnost in preprečujemo neželeno spolno vedenje. Na ta način prispevamo k zmanjšanju števila neželenih legel, izognemo se mnogim boleznim in izboljšamo kakovost življenja svoje živali. Ne smemo pa pozabiti, da je kastracija kirurški poseg, ki se izvaja v splošni anesteziji, zato živali po posegu potrebujejo posebno oskrbo.
Hrana
Naš pes je prestal kastracijo in pripravljen je, da gre z nami domov. Kdaj ga torej lahko prvič nahranimo in s čim? Povsem primerno je, da živali ponudimo hrano še isti dan proti večeru. Obrok naj bo nekoliko manjši kot običajno, da ne obremenimo od narkotikov razdražen želodček. Uvajanje posebne diete običajno ni potrebno, pač pa ostanemo pri hrani, ki jo je pes že vajen. Seveda ni nič narobe, če nekaj dni hranimo lažje prebavljive obroke. Ti so sestavljeni iz kuhanega, nemastnega (belega) perutninskega mesa, riža in puste skute. Na voljo je tudi tovarniško pripravljena dietna hrana, ki jo dobimo v veterinarskih ambulantah. Nov obrok postopoma uvedemo že pred posegom tako, da vsak dan z novo hrano zamenjamo po ¼ stare. Tako bomo celoten obrok zamenjali v štirih dneh, kar bo manj stresno za prebavila.
Pes, ki je že po naravi izbirčen, lahko po kirurškem posegu odklanja hrano. V tem primeru posežemo po posebno okusnih, intenzivno dišečih zalogajčkih. Zelo privlačna je pečena hrana – belo piščančje meso ali riba. Izogibamo se mastni hrani (hrenovke, klobase, salama), saj je težko prebavljiva. Poskrbimo tudi za svežo vodo.
Vzrok za neješčnost je lahko tudi bolečina, ki se pojavi po operaciji. Če žival odklanja hrano več kot 24 ur po kastraciji, je priporočljiv kontrolni pregled pri veterinarju. Prve dni se lahko pojavita tudi slabost in bruhanje.
[members_only]
Bolečina
Pri različnih živalih je bolečina različno intenzivna. Nekateri kužki bodo že naslednji dan veselo tekali, medtem ko tisti bolj občutljivi raje še nekaj dni počivajo. Bolečina je v veliki meri odvisna tudi od tega, kako obsežna je poškodba. Pri samčkih poškodujemo le kožo in podkožje, zato je bolečina običajno milejša, kljub temu da gre za »občutljivo področje«. Pri psičkah se bolečina izrazi pogosteje, saj njihova rodila ležijo v trebušni votlini in je zato tudi rana obsežnejša. Če opazimo, da naša žival po posegu kaže znake bolečine, je prav, da ji pomagamo. Običajno opazimo zgrbljeno držo, lizanje rane, neješčnost, cviljenje, tresenje in apatičnost. Dobro je, da svojo žival poznamo in vemo, kakšna je, ko je zdrava.
Bolečino blažimo z analgetiki, ki jih predpiše veterinar. Nikdar ne posegamo po zdravilih, ki so namenjena ljudem! Ta so za pse zelo škodljiva.
Za lajšanje bolečine po kastraciji običajno uporabimo nesteroidne protivnetne učinkovine, kot so meloxicam, carprofen ali robenacoxib. Zaradi škodljivih stranskih učinkov jih je priporočljivo uporabljati po potrebi. Rizična skupina so zelo mlade živali in tiste, starejše od osem let. Običajno dobimo domov analgetike za prve dni po operaciji, ko je bolečina najbolj intenzivna. Vedno jih dajemo s hrano. Če pes odklanja hrano, analgetikov ni varno dajati.
Bolečino precej omilimo z omejitvijo gibanja. Počitek v stanovanju in krajši sprehodi na povodcu 10 do 14 dni, da se rana popolnoma zaceli.
Nega rane
Posebna nega kastracijske rane običajno ni potrebna. Dovolj je, da skrbimo za primerno higieno ter predvsem preprečujemo lizanje. Z jezikom pes poškoduje tkiva, rana je ves čas vlažna in kontaminirana s številnimi bakterijami, ki naseljujejo ustno votlino. Mikroorganizmi se radi zanesejo globoko v tkivo prek šivalnega materiala. Zato kužkom, ki ližejo svojo rano, namestimo »Elizabetin ovratnik«. Včasih namestimo tudi zaščitno mrežico in gazo, vendar navadno ne preprečita lizanja. Uporabimo ju le tedaj, ko pričakujemo morebitne izcedke iz rane. Nekateri psi poleg jezika vključijo še zobe in raztrgajo šive. Kastracijska rana pri psici je zašita v treh plasteh. Najprej zašijemo steno trebušne votline, nato podkožje in nazadnje še kožo. Če popustijo le kožni šivi, se ob ustrezni negi lahko rana zaceli sama (z nekoliko večjo brazgotino). Ob večji poškodbi pa je potreben ponoven kirurški poseg, da se rano očisti in ponovno zašije. Zelo nevarno je, če se potrgajo vse tri plasti šivov. Pri samčku običajno najprej zašijemo ingvinalni kanal, nato pa še podkožje in kožo.
Pomembno je, da vsak dan spremljamo stanje rane. Zdrava rana je suha, brez izcedka in enake barve kot preostala koža. Ob vnetju koža postane rdeča, nekoliko otečena in boleča. Rjav, zelen ali rumen gost izcedek je znak za bakterijsko okužbo. Kadar opazimo belo-rumeno tkivo, gre navadno za vneto in okuženo podkožje, ki je vidno zaradi raztrganih kožnih šivov. Pozorni moramo biti tudi na morebitno oteklino pod kožo. Če se namreč poškoduje le prva plast šivov, trebušni organi zdrknejo v podkožje, kar je videti kot bula na trebuhu. V primeru, da opazimo katero od naštetih sprememb, se čim prej oglasimo pri veterinarju. Koža in podkožje se zacelita v 10 do 14 dneh. Trebušna stena potrebuje še nekoliko več, saj jo prerežemo na sredini, kjer je zelo slabo prekrvavljena. Običajno je rana pri mladih, zdravih živalih majhna. Pri starejših, brejih in tistih v gonitvi je treba narediti nekoliko večji rez. Zunanje šive ali sponke na koži odstranimo po 10 do 14 dneh, ko se koža popolnoma zaceli.
Umazano rano moramo očistiti. V zemlji, iztrebkih in urinu je veliko bakterij, ki lahko povzročijo okužbo in zavirajo celjenje. Čiščenja se lotimo s fiziološko raztopino ali z blago raztopino betadine joda ter s čisto gazo. Ko smo umazanijo očistili, rano dobro osušimo.
[/members_only]Katarina Malenšek, dr. vet. med.
Objavljeno v deseti številki revije Kužek
