Neapeljski mastif

2220

Primeren za:

  • Zelo izkušene vodnike
  • Aktivne posameznike

 

 

Na kratko o neapeljskem mastifu:

  • Izjemno zaščitniški
  • Poslušen in inteligenten
  • Zvest in pozoren

Posebne zahteve:

Neapeljski mastifi niso primerni za vsakogar. Potrebujejo izkušene in avtoritarne vodnike, ki že sami po sebi izražajo močne vodstvene sposobnosti. Bistvena je zgodnja socializacija, ki naj se prične že pri zelo mladih psih. Potrebno je privajanje na druge ljudi, živali, različne zvoke, vonje in okolja.

Nujni so dolgi sprehodi, ki naj potekajo vsaj dvakrat dnevno. V kolikor ne poskrbimo za zadostno mero gibanja, pes ne more sprostiti svoje mentalne in fizične energije, kar se čez čas lahko začne kazati v agresiji do drugih psov, trmi in pretiranem zaščitniškem vedenju.

Zgodovina

Vsi evropski mastifi, vključno z neapeljskim, so potomci tibetanskih mastifov – najstarejših predstavnikov vrste. Ti so iz Indije prišli v Grčijo okrog leta 300 pred našim štetjem, od koder so potem našli pot do Rimljanov, ki so jih z navdušenjem uporabljali za bojevanje v arenah. Izraz »mastif« izvira iz latinske besede »massivus« – ogromen.

Druga teorija pravi, da so mastife v Evropo, natančneje Anglijo, pripeljali Feničani, in sicer okrog leta 500 pred našim štetjem. Iz Anglije naj bi se nato razširili po vsej Evropi.

Ne glede na različne teorije, zagotovo drži nekaj: Neapeljski mastifi so direktni potomci antičnih moloških psov. V Starem Rimu so jih uporabljali kot pomoč v vojni in izrabljali za zabavo v krvavih bojih, ki so potekali v arenah. V Italiji še danes služijo kot čuvaji kmetij, poslovnih in drugih prostorov ter ljudi, ki zahtevajo varovanje. So tudi zvesti sodelavci italijanskih policistov.

Videz

Neapeljski mastifi so močni in veliki psi – plečna višina znaša 65 do 75 cm pri samcih in 60 – 70 cm pri samicah in tehtajo do 74 kg. Največji predstavniki vrste lahko tehtajo celo do 90 kg. Široka glava je, če jo primerjamo z ostalim telesom, velika in zelo močno nagubana. Dolžina širokega gobca znaša 1/3 širine glave. Barva smrčka se sklada z barvo kožuha, nosnice pa so dobro odprte. Globoko vstavljene oči so skoraj popolnoma prekrite z visečo zgornjo veko. Barva oči je pri mladičih modra, kasneje se spremeni in je pri odraslih psih lahko v kateremkoli odtenku med zlato in rjavo barvo. Ušesa so včasih obrezana, čeprav se vse več lastnikov odloča proti temu, saj je poseg za pse boleč in neprijeten. Pokončen rep nosijo nad hrbtom. Raven, gost in kratek kožuh je lahko sive, modre, črne, čokoladne, rjavo-rdečkaste ali oker-peščene barve. Bele dlake so dovoljene le na področju šap – prstov in prsi.

Temperament

Čeprav izgledajo zastrašujoče, so v resnici zelo mirni, ljubeznivi in pozorni psi, ki so radi v družbi družine. Odlikuje jih odlična poslušnost in dovzetnost za lastnikove ukaze. So zelo inteligentni, zaščitniški, pogumni, resni ter tihi – lajajo le, kadar je to zares potrebno.

Do tujcev so lahko zadržani. Nujno je, da jih že od malih nog privajamo na ljudi, različne kraje, zvoke in živali. Če otroke naučimo pravilnega obnašanja – izkazovanja vodstvenih lastnosti, bodo neapeljski mastifi njihovi neprecenljivi prijatelji.

Pasma potrebuje dominantnega lastnika, ki razume njihov karakter in je sposoben pravilnega pristopa k vzgoji pasme. Pomembno je, da se avtoriteta vzpostavi že pri mladiču ter da se že od malih nog redno izvajajo vaje socializacije.

Neapeljski mastifi so naravni čuvaji, ki imajo zaščitniške težnje zapisane v genih. Na zaznano nevarnost bodo vedno odreagirali – razen, če je ob njih lastnik, ki jim pove, da je vse v redu in da odziv ni potreben. Če pri vzgoji naletite na oviro in vaš pes določenih ukazov ne upošteva, se ne trudite z njihovim neskončnim ponavljanjem, raje poskusite s kakšnim novim pristopom ali načinom podajanja informacij, ki pa naj nikoli ne vključuje nasilja. Največji uspeh je zagotovljen s samozavestnim in mirnim lastnikom, ki tudi sam poseduje naravne vodstvene sposobnosti.

Zdravje in nega

Podvrženi so izpadu žleze tretje veke (t.i. »cherry eye), displaziji kolkov, raztezanju želodca zaradi prevelike količine plinov in vnetim ter bolečim sklepom – pojav je posledica rasti in se pojavi pri 4 – 18 mesecih ter sčasoma izgine. Mladiči se navadno skotijo s carskim rezom.

Nega kožuha je enostavna. Najoptimalnejše je občasno krtačenje z gumijasto krtačo.

Viri: