Z letošnjo pomladjo se je na naših tleh obširno začela širiti mišja mrzlica ali z drugo besedo imenovana leptospiroza, ki ne prizadene samo miši, ampak se lahko prenese kot na ljudi kot tudi na pse. Bolezen je izredno nevarna in lahko z razvojem privede do poškodb organov, zato je ključnega pomena, da kot lastniki psov znamo samo bolezen prepoznati in psa tudi ustrezno zaščititi pred le to.
Kaj je mišja mrzlica oziroma leptospiroza
Mišja mrzlica oziroma leptospiroza je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo RNA hantavirusi. Seveda se povzročitelji mišje mrzlice razlikujejo glede na vrsto gostitelja in lokacijo, kjer živijo. V Sloveniji za primer poznamo dva tipa RNA hantavirusa, ki povzročata to bolezen.
Bolezen se najhitreje in najpogosteje širi v naravnih habitatih med glodavci, kot so miši, podgane in tudi voluharji. Z drugim imenom jih imenujemo tudi kronični nosilci, saj je med njimi tudi največ obolenj in se sama mišja mrzlica najhitreje širi. Le ti pa prav tako bolezen prenašajo posredno tudi na naključne gostitelje, kot so ljudje, psi ali tudi ostale živali.
Bolezen se lahko na psa ali človeka prenaša že z vdihovanjem virusa, ki se nahaja v različnih delcih izločkov glodavcev, kot so njihov urin, slina ali iztrebki. Seveda pa ni nujno, da pride pes neposredno v stik s temi izločki, lahko se z iztrebki okuži hrana in voda, s katero virus pride v organizem. Najpogosteje psi dobijo mišjo mrzlico na sprehodu v naravi, kjer vohajo po tleh. Lahko pa pes dobi mišjo mrzlico s pitjem vode v naravi.
Bolezen mišje mrzlice ali leptospiroza se pojavlja večinoma v spomladanskih in jesenskih mesecih, saj je takrat zaradi toplega vremena razširjenost virusa največja.
Znaki okužbe z mišjo mrzlico
Inkubacijska doba mišje mrzlice je v večini od 5 pa do 14 dni, lahko pa bolezen traja tudi do dveh mesecev. Prvi znaki bolezni se lahko po okužbi pojavijo nekje po dveh do štirih tednih.
Najpogostejši znaki, ki kažejo na obolenje za mišjo mrzlico, je povišana telesna temperatura, tresavice oziroma mrzlica, bruhanje, dehidracija, driska, izguba apetita in pomanjkanje energije. Bolezen lahko ob napredovanju povzroči notranje krvavitve in s tem poškodbe notranjih organov, kar lahko ob nepravočasnem ukrepanju vodi do pogina psa. Seveda se moramo kot lastniki ob tem zavedati, da nekateri psi bolezen mišje mrzlice prebolijo z blagimi simptomi, spet pri drugih se lahko zakomplicira toliko, da bo le ta potreboval nujno veterinarsko pomoč.
Ukrepi proti preprečevanju okužbe z mišjo mrzlico
Ukrep, ki preventivno pomaga pri preprečevanju okužbe z mišjo mrzlico, je cepljenje psov proti kužnim boleznim. Ker pa ima povzročitelj mišje mrzlice več različic, pa kuža ni 100 % zaščiten in je treba nameniti nekaj pozornosti tudi dodatni zaščiti pred okužbo. Med dodatnimi ukrepi za preprečevanje okužbe je, da psu med sprehodom, kolikor se le da, ne pustite, da pije vodo iz luž ali ostalih stoječih voda, ki bi lahko bile kontaminirane z iztrebki glodavcev. Priporočamo tudi, da na sprehod nesete s sabo dodatno steklenico z vodo, če bo kuža postal žejen. V kužkovem domačem okolju pa je prav tako pomembno vzdrževati čistočo in prostore dobro zračiti vsaj trideset minut dnevno. Izrednega pomena je tudi, da preprečimo vstop glodavcev v hišo, odpadno hrano redno odnašamo in svežo shranjujmo v zaprtih nedostopnih posodah.
Vsekakor v primeru, da se za cepljenje kužka ne odločimo, ali če je že cepljen, je potrebno vendarle sploh v spomladanskih in jesenskih mesecih opazovati svojega kužka,in ob morebitnih znakih mišje mrzlice takoj obiskati veterinarja. Ta bo preveril, ali res gre za okužbo z mišjo mrzlico in predpisal ustrezna zdravila v boju z le temi. Vsekakor je pomembno hitro odkrivanje okužbe, da ne bi prišlo do resnih posledic.
Vesna Kropf
VIRI:
