Kožni zajedavci pri psih in mačkah

Kožni zajedavci naših ljubljenčkov nedvomno predstavljajo enega najpogostejših vzrokov obiska veterinarske ambulante.

V toplejših mesecih se lastniki živali pogosteje srečujejo z okužbo bolh in klopov. Bolhe s svojim sesanjem krvi povzročajo psu veliko neugodja, žival se praska, liže in grize. Odrasla bolha leže jajčeca na živali, vendar le-ta odpadejo na tla oziroma v okolico, kjer se žival zadržuje. Ličinke se iz jajčec običajno izležejo v dveh do petih dneh. Občutljive so na svetlobo in se skrivajo v razpokah. Prehranjujejo se z organskim drobirjem. V enem do dveh tednih se zabubijo v bubo. V ugodnih razmerah se preobrazijo v bolho. Okolje je torej poglavitni vir okužbe psov in mačk z bolhami, česar ne smemo pozabiti pri odpravljanju teh zajedavcev. Bolhe na živali je zelo težavno odkriti. Na dlaki lahko zagledamo črn prah, predvsem v križnem predelu živali. Gre namreč za bolšje iztrebke. Kadar jih zmočimo, se obarvajo rdeče, kar dokazuje, da gre za prebavljeno kri bolh. Nekatere živali so alergične na bolšjo slino. Že en sam pik povzroči neznosno srbenje, ki hitro privede do hudega vnetja kože. Ne pozabimo, da so bolhe tudi prenašalci nekaterih notranjih zajedavcev, kot so trakulje.

Klopi spadajo med pršice in so občasni paraziti na koži psov in mačk. Skrivajo se pod listjem, v travi in grmovju ter čakajo na gostitelja. Na koži poiščejo primerno mesto in se vanjo zavrtajo z rilčkom. Klopi imajo štiri razvojne stopnje: jajčece, ličinka, nimfa in odrasel klop. Ličinke imajo tri pare nog, nimfe in klopi pa štiri. Od ličinke naprej se vsaka razvojna stopnja hrani s krvjo toplokrvnih živali. Bolj kot sami klopi so nevarnejše bolezni, ki jih lahko prenesejo, kot so erlihioza, borelioza in babezioza. Te bolezni se pogosto pojavljajo v našem prostoru in zahtevajo dolgotrajno zdravljenje.

Na trgu je obilica najrazličnejših preparatov za odpravljanje in preprečevanje ponovne okužbe z bolhami in s klopi. Veterinar vam bo svetoval najprimernejšega za vašega psa. Vsekakor je v obeh primerih najboljša preventiva.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Sabina Rener, dr. vet. med.

 

 Objavljeno v šesti številki revije Kužek